Ivan Erazem Tatenbah - a historical novel

An original historical novel from the 17^th century of Slovenian history - specifically the events of the Magnate Conspiracy of 1664-1671, during which nobles from Croatia and Hungary sought to secede from Habsburg rule.  Written by Slovenian author Josip Jurčič, first presented in the journal “Slovenski Narod”, in 1873.  

Source - page 151

Prvo poglavje.

Erat inter illustres Stiriae proceres Erasmus Tattenbachius nobilitate opibus nulli secundus, in Franconiae circulo et in sacratione Styrorum.  - Wagner, star kronist.

V sredi sedemnajstega stoletja so se pripravljale na našem slovanskem jugu, na Hrvatskem v Primorji in tudi na Slovenskem, najbolj pa na Ogrskem velike stvari, katere bi bile sredini Evrope in posebno naši domovini odmerile ves drug tok zgodovine nego ga je imel naš narod, da bi usoda ne bila zadela glavnih početnikov prej nego so mogli zvršiti namene svoje. V te velike načrte državnih prevratov je bil vpleten glavni ud na slovenskem Štajerskem naseljene plemenite rodovine, bogati in veljavni grof Ivan Erazem Tatenbah, knez Ravenštajnski, posestnik štajersko-slovenskih graščin: Konjice, Račje, Podova in Orehovavas pod Pohorjem, Tribenek, Podčetrtek, Štatenberk, Frajštajn, Sonenberg in Videršnik; dalje posestnik hiše v Mariboru, v Vildonu itd. Šlo je v teh velikih političnih namerah za nasilno odcepljenje Ogrske in južno-slovanskih dežel od nemške Avstrije in za ustanovljenje svobodne Ogrske ter osnovanje neodvisne Hrvatske, kateri bi se bila pridružila Slovenija.

Za razumljenje razvitka usode tega moža, katerega glavni kos življenja in truda opisati je namen te vseskozi na našo zgodovino opirajoče se pripovesti, vsekako treba, da prej ob kratkem opišemo občezgodovinski položaj tedanjega časa ter bralce seznanimo z osebami, ki so stale na čelu velikega kretanja, katerega druge vrste faktor je bil naš Tatenbah in katero bi bilo kmalu vso mogočno habsburško državo vrglo iz starih stal.

Odkar so bili Čehi v slavni usodepolni bitvi na Beli gori premagani, začel je bil v Avstriji veti nemški duh, protiven drugim narodnostim. Najprej so to bridko čutili Ogri, potem Hrvatje. Oba ta naroda sta bila pristopila iz svobodne svoje volje pod habsburško vladavino. Oba niti nista svojih narodnih pravic izgubila" s tacimi upori kakor Čehi. Zato se je nezadovoljstvo razvilo najprej v teh deželah, in sicer v narodni aristokraciji madjarski in hrvatski.  Do vrhunca pak je v obeh teh deželah vskipela nezadovoljnost z nemško dunajsko vlado cesarja Leopolda I po bitvi pri Št. Gothartu (cistercijenskem kloštru na meji Štajerske in Ogrske, mej ogrskimi Slovenci) leta 1664 (1 dne avgusta), v kateri so bili Turki tepeni od cesarske armade, vojene po vojvodi Montekukuliji.

Ta bitev je bila jako važna, a za habsburško monarhijo dobljena samo po posebni hrabrosti Slovanov, osobito Hrvatov, ki so se bili pod vodstvom grofa in bana Zrinjskega, dalje po bodrosti Madjarov in celo Francozov, kateri poslednji so bili Avstrijcem poslani na pomoč. Vender se je cesarju Leopoldu in njegovim nemškim svetovalcem tako mudilo mir s Turki sklepati, da dobljena bitev ni imela skoraj nobene koristi za kristijane. Za Hrvate in njihovega bana je mirovna pogodba, katero so nemški diplomati s turškimi na pol skrivaj sklopili, ne vprašaje nì Hrvatov nì Ogrov, bila tembolj razžaljiva, ker je Dunaj izrecno Turkom pritrdil na njihovo terjatev, da se po njih razsuta, prej od Zrinjskega edno uro od Kaniže na Muri zidana in po Zrinjskem imenovana trdnjava Zrinivaroš ne sme sezidati nikoli več.

A ne samo taka in ednaka mala preziranja in ničev mir s Turki, tudi druga važnejša naredba dunajskega dvora je ogrske in hrvatske veljake v dušo pekla. Po bitvi pri Št. Gothartu so namreč ostali nemški vojaki na Ogrskem in Hrvatskem. Povsod so se ti Nemci nosili mej domačini kakor gospodarji, surovo, prisvojevalno, razžaljivo. Tudi se je zlasti mej Hrvati s srdom opazilo, da se višje vojne in civilne službe oddajejo Nemcem, domačini se pak odrivajo. Tako je bil Nemec Herberštajn postavljen za višjega vojnega poveljnika v Karlovec, da-si je na to mesto po svojem dostojanstvu in domačinstvu pravico imel samo hrvatski ban in „vel-mož" Peter Zrinjski. V vojaški granici, ki je imela še samostalno narodno organiz acijo, opaževalo se je, da se domači hrvatski vojvode, kakor so bili: Mitar Ostrovljanin, Petar Trifunac, Sima Omudjević iz Korbave, Stevan Orlović iz Like, Pavle Ornovčanin iz Posavja, Gruica Vukašin, uskoški vojvoda itd. - ne vidijo radi, in da dela cesarjeva gospoda na to, kako bi dobila vso oblast nad graničarji. Vse to je razvnemalo kri. Na Ogrskem je k temu še prišla nezadovoljnost luterancev, katere so preganjala in zatirala versko netolerantna oblastva cesarja Leopolda.

Počiti je torej moralo, in zgodilo se je to v povestno-znani Zrinjski-Frankopanovi zaroti, ki se je raztegnila čez Ogrsko, Hrvatsko in (po Tatenbahu) čez naše Slovensko ter je razprostirala mreže svoje daleč na Poljsko, Francosko, Benečijo, da, celo na Turško, torej pri ednem sovragu iskaje pomoči proti drugemu sovražniku.

Najprej so stopili ogrski veljaki in plemenitaši v dogovore in zvezo. Na čelu zarotnikom so od početka stali mej ogrskim plemstvom najveljavnejši možje: palatin ogrski grof Veselenj, grof Nadasdj, najvišji deželni sodnik ali „judex curiae", škof Lipaj, in Nikolaj Zrinjski. A nesreča zarotnikom je hotela, da so prej nego je bilo vse urejeno, umrli trije izmej teh: Nikolaja Zrinjskega je bil na lovu veper ali mrjasec raztrgal, Veselenj je tudi hitro umrl (baje zarad družinskih razporov od nekoga ostrupljen), in škof Lipaj ni dolgo preživel svojih dveh tovarišev.

Tako je snovana zarota v početku uže izgubila tri genijalne odvažne može. Izmej zgoraj imenovanih je torej ostal Nadasdj, kateri je z mladim knezom Rakocijem sklical tajen shod v Trenčinu in kesneje v Banjski Bistrici. Tu se je ogrsko plemstvo navdušilo za svobodo domovine svoje.

V tem ko so ogrski veljaki preudarjali, kako bi organizovali upor proti nemškemu Beču, hotel je fanatični Madjar precej delati. Neki mož, z imenom Vitnje dj, luteransk duhovnik iz Šopronja, sklene cesarja Leopolda uloviti ob priliki, ko se je ta imel voziti v Šotvin nevesti svoji naproti. Kadar bi bil fanatični Vitnjedj cesarja imel ujetega, hotel je od njega svoboščine ogrske dežele imeti potrjene; ako pa bi cesar ne bil vseh podpisal, ali, ako bi Vitnjedj bil zavoljo zapiranja cesarja nadlegovan, nameraval ga je umoriti. Da bi ga ulovil, zahteval je od Petra Zrinjskega vojaške pomoči. Peter Zrinjski, Hrvat, ‘najbrž ni luteranskemu, na svojo pest delujočemu popu zaupal, ali pa se mu je tako energično početje zdelo še prerano, zato mu ni poslal vojaške pomoči. Zarad tega cesar ni bil ujet, pač pak so se zarotniki tovariša duhovnika Vitnjeda in njegove možne izdaje tako bali, da so ga hoteli s sveta spraviti, in je le-ta res kesneje (1669. 1.) nagle smrti umrl na Nežiderskem jezeru.

Glavni zarotniki na Ogrskem so iz početka mislili na vse. Prva stvar je bila, denarja dobiti.si za vojsko. Da-si so se zalote udeležili bogati plemenitaži, vender so hoteli imeti gotove vsote. Zato je bilo skleneno s silo odvzeti državni denar, kateri se je imel voziti iz gorskih mest na Dunaj. Nadasdj sam je potoval v Kremnico, da bi zvedel, kdaj se denar vozi. Ali iz tega ni bilo ničesa, ker vojaški stotnik Čobornjak (po drugih virih Sobijanič) se je tačas napil, ko je imel voznike napasti. Tako so se prvi črteži unesrečili in so ogrski zarotniki dalje delali brez prave organizacije.

Čutivši, da jim po tacem treba zunanje pomoči, poslali so nekega Ladislava Balo v Carigrad. Ali tu je bil zopet kal nevspeha, ker to, kar je Bala govoril v Carigradu, izdal je neki navzočni Grk z imenom Panajoti, tolmač na dunajskem dvoru. Zarotniki so za to ob pravem času zvedeli, ker je bil vodnik Nadasdj svetovalec dunajskega dvora; tedaj so znali izdajstvo paralizovati in so od odločnega delovanja upali vse. Tudi v drugih zunanjih državah so ogrski zarotniki iskali zaveznikov. Škof Lipaj se je bil obrnil v Rim. Še več pak so računali na Poljsko in na Francosko.

Drugo poglavje.

Za domovinu, za veru kršćansku 
Boga višnjega na pomoć zazovte, 
Vaših starih glas ponovte, 
Na svoje protivnike navalte ognjeno, 
Jedan drugoga izručte ljubljeno, 
Živte bratinski, poginte viteški. 
 - Grof Fran Frankopan.

Na Hrvatskem je bil duša zarotnega pripravljanja grof Peter Zrinjski, hrvatski ban.

On je bil vseskozi pravi narodnjak. Zato je Madjare mislil samo upotrebiti, a namen njegov je bil vidno, vspostaviti zopet hrvatsko državo, katera bi bila obsezala vso denašnjo trojedino kraljevino z vojno granico in bi se bila potem raztegnila na jug mej Srbe in na severozapad mej Slovence. V tem njegovem namenu ga je namenu ga je podpirala duhovita, krasna njegova žena, Anka Katarina Zrinjska, ki je tudi brata svojega mladega Frana Krsta Frankopana, kneza trsatskega, pridobila za to idejo. Na dvorih Petra Zrinjskega in Frankopanov, namreč v Čakovci, Ozlji, Bakru, Grobniku in Novem v Vinodolu, posebno pa na prvo imenovanih gradovih, udomačile so se po teh hrvatskih veljakih domače slovanske modrice, govorilo in pisalo se je hrvatski, ne pa samo latinski in nemški, kakor je drugod bilo tačas v navadi.

Dokaz temu imamo še dandenašnji. Fran Frankopan, bogataš in veljak se uže tačas ni sramoval peti in pisati hrvatske pesmi in delati drame celo v našem slovenskem jeziku.  Ravno tako je preložil Peter Zrinjski „Sireno morja adrijanskega", katero je speval brat njegov Nikola. Žena Zrinjskega je sama napisala hrvatsk molitvenik. Koliko spisov pa je utegnil kruti čas uničiti, ki je vladal teh dveh sto let, odkar so živeli ti junaki!

Misel, da se velika slovanska država na jugu mora raztezati tudi na našo Slovensko, imela je in vršila baš duhovita Anka Katarina Zrinjska. To misel izvesti pak ni bilo lehko, kajti tačas narod ni veljal dosti, tačas je bila vsa početna moč v rokah višjega duhovenstva in plemstva. Pač so imeli Madjari in Hrvatje tačas domače, narodno plemstvo. Na Kranjskem, slovenskem Štajerskem in drugod pri nas pak je bilo plemstvo nemško, iz tujine naseljeno. To plemstvo in višje duhovenstvo se ni dalo prijeti pri narodnem, patrijotičnem čutji. S srcem za svobodo slovenske domovine se ni dalo pri njem opraviti ničesa, ker ni imelo srca za slovensko stvar.

Katarina Zrinjska je morala torej misliti ter svojega moža in brata na to nagovoriti, da so izkušali drugim potem delati preko meje, z drugim vabilom vabiti zaveznika. Čestilakomnost, želja po oblasti, moči, veljavi, gospodstvu -to so svojstva, ki mogo nadomestovati (čeprav ne nadomestiti) rodoljubje v velikih početjih.

In to je Katarina Zrinjska razumela. Poznala je moža, ki je bil na slovenskem Štajerskem dovolj vpliven, da je mogel pomoči; ki je bil tudi, da-si Nemec in torej tem protinemškim težnjam ne po naravi nagnen, vender pridobljiv, ker je imel baš zgoraj omenjena svojstva. Leta 1660 ob sijajni priliki, ko so velikaši in ljudstvo cesarju Leopoldu I v Nemškem Gradci prisezali vernost in zvestobo in kjer je bila z možem in bratom Franom Frankopanom tudi ona, spoznala je Ivana Erazma Tatenbaha. Ta je imel tačas stoprav devetnajst let, a bil uže dve leti oženjen z Ano Terezijo grofico Forgačevo.

Katarina Zrinjska je, kakor vsaka žena take reči hitro opazi, tudi uvidela, da je storila na mladega, neizkušenega in v ljubezni vsekoliko razkošnega grofa Tatenbaha globočji vtisek, nego bi mu smel Tatenbah sprejemljiv biti. Ni je torej tudi kesneje stalo težko, znanje z mogočnim Tatenbahom ponoviti in rabiti svoj vpliv -kakor je bila prepričana za domovino. To se ji je zdelo z njenega, nad navadnim ženstvom vzvišenega stališča, (katero soditi ni nalog pripovedovalčev), dovoljenc, da, celo ukazano. Tako je bil grof Ivan Erazem Tatenbah pogosto vabljen gost na Zrinjskega grad Čakavec, ali na grad Zrinjskega prijatelja Lokatelija, na Lepšino, kjer so ga počasi pridobivali. Dali so mu tudi v njegovo okolico ljudi, kateri so bili popolnoma poučeni in so prevzeli nalog Tatenbaha vneti za skrajne namere, katere je imela zarota. Imena teh so: Vukovački, prej stotnik hrvatskih strelcev, poslanec Zrinjskega, kapitan Kaldi, Zrinjskega nadkonjar Rudolfi, in več drugih. Ti so pridobili tudi Tatenbahovega tajnika Baltazarja Riblja.

Predno je Erazem Tatenbah vedel, kako, bil je v zaroto zapleten; misel, ime svoje oslavljeno imeti, oblast svojo, bogastvo poveličati, ali - celo  - more biti - vladarsk prestol zasesti!  Komu v oni dobi bi ta misel ne bila laskala!

V nekem veselem društvu v Lepšini, pri grofu Lokateliji, podpisal je bil Tatenbah tako imenovano ligo", to je pismo, v katerem se je zavezal zarotnike z vsemi pomočki podpirati in na štajerskem Slovenskem, noter do Nemškega Gradca pripravljati tla za upor. Na pomoč so mu bili zgoraj imenovani možje: Vukovački, Kaldi, Rudolfi, Ribelj.

Tretje poglavje.

“Le vkup, le vkup uboga gmajna."
Pesem slovenskih upornikov 1, 1635.

Jurij Gornik (v nemških kronistih tedanjega časa n. pr. v ostankih mariborskega arhiva nahaja se njegovo ime spačeno v ime: Gurnigg) je bil veliki vinicar, ali kakor so ga delavci in mali kmetje okoli imenovali „majer" (pristav) v velikem vinogradu, katerega je Erazem Tatenbah imel v Visovljah, vinski gorici na Pohorji blizu Slovenske Bistrice. Bil je petdesetleten mož, visok in krepak. Da-si je bil sam sluga, ravnal je ostro z delavci in kmeti, ki so morali tlako delati njegovemu gospodu. Pri tem pa tih in nezgovoren; vedel je o samem sebi, da more človeku škoditi tudi edna beseda. On ni ljubil nikogar, in njega nikdo - razven edine njegove hčere, najlepše deklice pod faro Sveti Benčesla, kakor je ondotni narodno-slovenski govor krstil češkega svetnika Vaclava, ali Večeslava kateremu na čast je tam cerkev zidana ob času, ko so Čehi pod Otakarjem (predno jih je Rudolf habsburški zmagal na Moravskem polji) izkušali oblast dobiti in utrditi si tudi na Slovenskem.

Jurij Gornik torej je bil lepega dne avgusta meseca 1, 1669, v velikih skrbeh in opraviti je imel okoli gosposke hiše v vinogradu toliko, da si je želel denes imeti štiri roke. V jutru mu je bil namreč posel iz bližnjega Račjega grada, kjer je tačas bival njegov gospodar, mogočni grof Tatenbah, prinesel poročilo, da se popoludne ali proti večeru več gospode in veljavnih mož zbere v vinogradski gosposki hiši, mej temi grof sam. Ukazano mu je bilo pripraviti vse, kar je za pogoščenje potrebno.

Juriju Gorniku se je to sicer, ker nenavadno, zdelo čudno, kajti ob tem času, ko niti grozdje ni zrelo, ni bil običaj, da bi prihajala gospoda. Da, poslednje dve leti niti jeseni„v branje" ni bilo nikogar.

Samo pisar ali tajnik grofov, mladi Baltazar Ribelj, ta je prihajal. Ta pač mnogopot. Večkrat ko ni bilo zarad gospodarstva in račúnov čisto nič treba. A Jurij Gornik, star poznavalec sveta in ljudij, vedel je dobro, da grofov pisar Baltazar Ribelj prihaja zarad njegove hčere Marijanice.

Denes pa ni utegnil ugibati, zakaj pride več gospode. Trebalo je v kleti stare pajčevine omesti, sobe osnažiti, posodo pripraviti, misliti za jed, okoli hiše in vinogradov odstraniti nerednosti.

Popoludne je bilo precej vse prirejeno. Marljivo je Gorniku in njegovim ljudem pomagala hčerka, lepa Marijanica. Zanjo je bilo v sobah, v kuhinji in kleti še dosti dela. Vender ko je oče videl, da se bliža ura, ob kateri imajo priti visoki gostje, ukaže hčeri, da mora za denes od hiše strani, in sicer v malo vinicarsko kočo, ki je dva streljaja od gosposke vinogradne hiše stala na gori, vrhu vinograda.

Marijanica se je veselila videti krasno gosposko družbo. Ko so bili zadnjič tu, bila je ona še na pol dete, in vender so bili prijazni ž njo, ta in oni gospod jo je prijel za obradek in hvalil njene lepe oči, rmene lasce in prerokoval, da „bode lepo dekle“. In kako lepo so bili oblečeni! A denes ji oče ne pusti, da bi vse to gledala!

Posebno pa ednega je želela videti mej njimi, in tudi tega oče ne dovoljuje! Stari Gornik se ni dal prositi, edna beseda pri njem je bila volja, kateri se ustavljati nihče ni mogel, komur je imel on ukazovati.

Solze v očeh, a brez ugovora se je morala mlada deklica seliti v vinicarsko kočo, kjer navadno ni prebival nihče.

Solnce je popoludne stalo še visoko, ko so jeli od raznih stranij po samosti ali po dva, po trije vkupe prihajati gostje. Bilo je več duhovnikov iz obližja, od Sveti Martina na Pohorji, iz Tinj, od Sveti Benčesla s Poljskave, Prihove itd. Razven njih je bilo prišlo tudi županov in svobodnih kmetov s Pohorja in s Ptujskega polja. Videlo se je, da eden za drugega ni vedel, vsi vkupe pa vzroka niso poznali, zakaj so povabljeni. Stikali so torej glave, ugibali in v glavni reči morebiti ugenili. Kmalu za njimi pride grof Erazem Tatenbah sam. Tatenbah je bil lep, visok vitešk mož, ki je zanimal kdor ga je videl. vsacega, On in spremljevalci njegovi so pustili konje pri cesti in peš prišli po stezah mej vinogradi. Spremstvo Tatenbahovo je bilo majhno. Razven dveh manjših plemenitažev iz bližine, čijih imen ne vemo povedati, bili so ž njim samỏ še: Zrinjskega agent stotnik Vukovački, stotnik Kaldi, Rudolfi in pisar Baltazar Ribelj. Poleg teh nekoliko služabnikov z jedili in z drugimi za postrežbo potrebnimi rečmi.

Duhovniki, županje in kmetje so vsprejeli grofa s ponižnostjo, kakor je slovenskemu značaju prenavadna, in kakor se obično daje visokemu pogostniku.

Pod postreškom pred vinogradskim hramom je bila kmalu pripravljena miza. Tam posedejo. Tatenbah je bil prijazen z vsacim, akoprem bi bilo bistro oko opazilo, da se nekoliko sili; spremljevalci njegovi so storili vse, da bi se povabljencem prikupili. Pogovor je bil dolgo splošen, izpozivljali so gospodje od duhovnikov, županov in kmetov, da so le-ti pravili o različnih pritožbah in javnih neprilikah, katere imajo. In ko je kmalu močno staro vino iz grofovske kleti jezike razvezalo, in gosposka nenavadna prijaznost odvzela prvotno boječnost: ni manjkalo gradiva. Naveli so govor brzo tako, da se je ostro zabavljalo o cesarskih in drugih gosposkah, o hudem stiskanji ubozega ljudstva in krivičnosti mnogih davkov in davščin. Vse to je može navdušilo, tembolj ker je tudi vino burilo duhove.

Hrvat Vukovački, velikansk mož, isto tako dober vojak, kakor dober govornik, napije grofu Tatenbahu, katerega slavi prijatelja slovenskega ljudstva, plemenitaža, ki je pripravljen braniti „stare pravice“, kakor jih branijo ogrski in hrvatski plemenitaži.

Ednako govori eden duhovnikov in to ohrabri preprostega navzočnega kmeta, da vstane in pove, kako se vse vzdigne za tistega, ki bi odpravil davek in tlako.

Ta odkritosrčnost kmetova ni bila po volji Tatenbahu, kateri je poslednji čas uže največ tiho sedel in prepustil govor spremljevalcem svojim. Mrklo je obrvi zavlekel in se obrnil strani.

To je opazil njegov tovariš Kaldi in boječ se, da bi gospodar ne izpridil vsega dobrega vtiska agitacije, skrbel je z drugimi vred, da se je društvo poslovilo in razšlo.

Pred odhodom so možem zabičevali, ne govoriti o tem shodu, skrivnostno pristavljaje, da se bodo kmalu godile velike izpremembe. Tatenbah sam je na migljaj Kaldijev vsakemu posebej pri slovesi vender še v roko segel.

„Ta komedija s kmeti in pokmetenimi popi, ki mi jo napravljate zdaj tukaj zdaj tam, res je precej dolgočasna, gospodje,” pravi Tatenbah, ko je bil sam s svojimi drúgi.

„Ali potrebna," odgovori Vukovački. Ako hočemo, da ob pravem času z veliko močjo udarimo, moramo ljudi pridobiti, da vstanejo za nas."

„A jaz bi rajši videl, da to pridobivanje opravite sami, meni se gnusi."

Vukovački se od jeze ugrizne v ustna. Ali premagati se mora, in pravi:

„Milostni gospod grof, to delo je za Vas. Ako hočete nositi klobuk štajerskih vojvod, ali (če srečno poteče, kar nameravamo) ako hočete doseči, da se boste dejansko opravičeno imenovali vojvodo vseh Slovencev, katero ime so si celjski grofje v zadnjem času pridevali, toda ga ne dosegli potem morate tudi sami kaj storiti za to."

„Celjski grofje, ha, ha!“ — roga se Tatenbah in se zarudi v lice — „vi in Zrinjski mi vedno celjsko grofovstvo prinašate na um. In kolikokrat sem vam uže povedal, kar sami veste, da je celjski Ureh Kadar se tega do za trujenje svoje dobil — smrt!  Kadar se tega domišljam, pognal bi vas vse najrajši hudiču v pekel." 

„Ali zdaj . . .” ugovarja Kaldi.

„Dosti tega! Idimo!” pravi Tatenbah naglo in vstane. Kadar je bil take volje, vedeli so, da ni govoriti ž njim. A vedeli so tudi, da dolgo edno mišljenje ne traje pri njem. In precej se je to pokazalo. Komaj tri korake stori, pak se obrne in pravi :

„Kesno je uže. Lep večer je, kaj bi bilo, če tu ostanemo čez noč? Ali o svojih rečeh mi ne govorite nocoj več. Naredimo si veselo noč. He, Gornik !“ Vinicar pride upogibaje se.

„Pošlji strežaja na cesto in reci, [naj konji v krčmi ostanejo do jutri. Mi tu prenočimo.” 

„Kakor zapovedujete, gospod.”

„Stoj, bedak! Je li kaj lepih deklic tod okoli? Ne gubaj tako neumno obraza svojega, temveč teci in pogledaj po vinicarskih in kmetskih gnezdih okoli. Za večer mora tukaj biti nekaj mladih deklin, ki znajo lepo peti. Če jih ne bode in če ne bodo lepo pele, dobiš batin, in v klado bom dal utekniti stare tvoje kosti. Si li razumel? Zdaj idi brž!”

Gornik odide s poklonom. Za njim grofov pisar Ribelj, kateri starca ustavi in mu šepeta: „Za Boga, Marijanice ne kličite! Ste jo li skrili, kakor sem Vam rekel ?"

„Sem," odgovori Gornik.

„Kam? Kje je?”

„V mali vinicarski koči nad vinogradom.”

„Dobro. Nikomur ne povejte. Grof je ne sme videti.”

Četrto poglavje.

Zdaj klije tebi dvojni cvet, 
Pomladi cvet, čas mladih let. 
  — S. Jenko. 

V tem je mlada hčerka Jurija Gornika morala sama biti v mali vinicarski koči nad vinogradom. Sama, in niti ni vedela, čemú in zakaj! Da — prepričana je bila, da je to samo trma njenega očeta, in v lepi glavici Marijaničini se je vzdigovalo kakor neka jezica na očeta, katerega je sicer rada imela. In ni bila šala, sama brez dela tu stati in čakati, da odidejo gospoda! Ali je mari tako grda, da se ne bi smela ljudem pokazati? Nejevoljno strese glavico, da se rmeni lasci unerede in se plave oči zasvetijo od solz. — Veliki pes Gornikov, sicer njen prijatelj, on edini jo je prišel obiskat, dobrikal se ji, toda ona ga je jezno pognala od sebe, česar ji pa on ni za zlò jemal, kajti vedoč, da neprijateljstvo ne bode trajalo dolgo, legel je ob ogel in čakal. — 

Doli v dolini pak je šla baš pred mrakom njena prijateljica Anka po vodo na studenec in je pela veselo, da se je razlegalo po dolu in ob gorici gori do nje. Kako rada bi bila Marijanica zletela po stezi za vinogradom k studencu, da bi bila vsaj ž njo govorila, da bi ji bila naročila, (šele na konci razgovora in tiho), naj nese vodo mimo gosposke hiše preko vinograda ter naj malo pogleda, malo po strani, ali — ali je z drugimi vred prišel tudi mladi grofov pisar Ribelj Baltazar.

V tem hipu je začula šum mej zelenim trsjem po stezi proti sebi. Pes je bil zalajal, a precej utihnil, torej mora biti znan človek, ki prihaja. Trte so ob kolji previsoke, pregoste, da bi videla, kdo je, da-si je bil prav blizu. Odskoči nazaj in na pragu se oprime stebra in čaka je li oče, je li stara dekla, je li morebiti … 

V tem hipu ugleda klobuk, roko, mlad moški obraz; in lice, prej solzno, zjasni se ji kakor bi je obsijalo jutranje solnce. On je bil, on, njen Baltazar. Uže je bila hipom storila dva koraka, da bi mu z veselim vsklikom hitela naproti, toda v njeni glavici se baš tako naglo izrodi druga taktika. Stopi v vežo nazaj, vrata pripre toliko, da je samo njena smehljajoča se glava molela venkaj. Ko Baltazar Ribelj pride do vrat, zapre mu jih pred nosom in tišči. A po kratkem parlamentovanji se trdnjava uda brez pogojev, njena zapoveljnica odpre in stopi ven, da od truda zardeli obraz skrije v naročaji ljubljenega mladega moža.

Sedeta na klopico pred kočo.

In zdajci so letela vpraševanja in odgovarjanja, očitanja in zatrjevanja preko in preko: „Kje si bil tako dolgo, zakaj te ni bilo, kako si hudoben," pa zopet: „kako si dober, samo to ni prav, da nisi prišel večkrat." A on ji je odgovarjal kratko. Videti pak je mogla z njegovih očij, da jo ljubi z vso strastjo mlade duše. Dvojiti o tem ji seveda ni prišlo na um, bila je prenedolžna. In v tem je imel poroštvo tudi on, da je našel v tej deklici dijamant, sicer nebrušen in nelikan, a čist.

V tem ko srečna mladost ljubuje, utegnemo mi o glavnem udeleženci izpregovoriti obširneje.

Baltazar Ribelj, pisar ali tajnik pri grofu Erazmu Tatenbahu, imel je kakih osemindvajset let, bil je srednje postave, a čvrstega telesa. Obraz njegov je kazal umnega človeka, in pri prilikah, kakor ga nahajamo tu, bil je celo lep, da-si je bilo sicer opazovati na njem nekoliko znamenj nezaupne lokavosti, ki ga na prvi pogled ni prikupovala, baš tudi nasprotno nezaupanje budeča. Vender mu je Tatenbah zaupal vse. Kar je Tatenbah vedel, to je znal tudi njegov pisar Ribelj, in skoraj nobenega pisma ni brez njega pisal ali pisati dal. Pisem, ki so se tikala Tatenbahove zveze z Zrinjskim in Frankopanom, pisal ni nihče drug kot Ribelj. Da mu je zaupati smel, o tem se je imel prilike dovolj prepričati, ker nikdar ni imel nì najmanjšega dokaza, da, niti sumnje, da bi bila katera tajna stvar po Riblji prišla na dan. Isto tako je bil marljiv in zvest delavec.

Edino, kar mu se je moglo očitati, bila je precej vidna lakomnost — ne po časti, kajti Ribelj je bil skromen in se ni nikamor silil vznad svoj krog, temveč po imetji. Ribelj je ščedljivo živel in zaslužek svoj, kakor tudi darila, katera je dobival, pazno spravljal in množil. A tudi tega mu ni bilo zamerjati. Vzrastel je bil iz bornih razmer, naravno, da je skrbel za brezskrbnejšo bodočnost.

Ribelj se je imenoval po materi, očeta ni poznal nì po imeni niti po glasu. A tudi mati mu je umrla, ko je imel sedem let. Pustila je bila toliko imovine, da je varuh njegov, star župnik, dal ga po želji materini v šolo v Nemški Gradec. Ker je tudi varuh umrl, predno je Ribelj dorastel, ni poslednji o sebi in svojih roditeljih zvedel nikdar nič dokazanega. Spominjal se je, da sta živela z materjo sama na kmetih, da ga je rada imela, da se je ljudij ogibala. Ljudje so mu mogli povedati, da je mati, nekdaj lepa deklica, služila daleč nekje na neki graščini, od koder je prišla v to vas in porodila njega. Da je bilo malo imetje, katero je poteklo za njegovo učenje in odgojevanje, vsota, s katero je kak gosposk zapeljivec njegovo mater odpravil daleč strani od sebe, to si je mogel misliti.

Ribelj je imel kot tajnik pri Tatenbahu dobro službo. Lehko bi bil izbiral neveste v mestu, a poleg tega, da je imel svoje misli o ženskih (in prilike je imel mnogo opazovati svet), hotel je tudi, olkar je poznal cvetočo Marijanico Gornikovo, greh nepoznanega svojega očeta, storjen na materi svoji, oprati s tem, da je bil trdno namenjen v zakon vzeti to preprosto deklico, katera je z vsemi žilicami prve ljubezni visela na njem, odkar ga je spoznala. Eden najlepših večerov je razgrnil poletno svojo tišino čez dol in goro. Čerički so mej trtami živo in kakor hi se bili ohladili, strigli in žvrleli večerno svojo pesem. Mesec je izza vzhoda velikansk vstajal in dviguje se dobival vedno manjši obraz, kakor bi ga minevalo začujenje, kaj se mlada dva človeka, Ribelj in Marijanica, katera je obseval obraz njegov, pred vinicarsko kočo tako ljubo drug drugemu nasmehujeta in govoričita sto nepotrebnih otročjih stvarij, da-si bi mogla in imela ukrepati pametnejše reči.

„Čakaj, ti“ —  pravi po mnogih drugih razgovorih deklica. — Ne vprašaš me, zakaj nisem doma, doli; zakaj sem tukaj? In pa, povej, kako si ti vedel, da sem tukaj?“

„Oče so mi povedali. A vedel sem uže prej, jaz sam sem očetu rekel, da te morajo poslati sem, kadar pridejo drugi z menoj, veš?“

„Ti? Ti hudobnež si hotel, da sem morala več kot dve uri sama tu čakati! Nič več te nimam rada!" In klubuje dekle pod prsimi prekriža roki in se obrne od njega.

On je imel levo roko okoli njenega tilnika. Objemši jo še z drugo vpraša s smehljajem: „In mi ne boš odpustila?"

„Ne!" pravi ona, ali resno ji ni bilo, to je videl.

„Bilo je tako prav, a ti tega ne razumeš, ljubica moja.”

Ta hip pride deklici misel, in predno jo izgovori, otrese se njegovega objetja, zalijo jo solze to se ve, ne baš težke, temveč dekliške — in pokrije obličje. 

„Razumem, vem," ihti ona.

„No, kaj ti je?“

„Tebe je sram mene. Nečeš, da bi me kdo videl pri tebi. Pojdi, jaz ti ničesa ne verjamem.”

To je bilo vender preozbiljno in Ribelj od početka ni vedel, kako bi vso sumnjo odvrnil; mogoče, da se je tudi nekoliko zadetega čutil.

„Je! In dekla Mreta prav govori, zdaj vidim, kar pravi, da si gospod, in me nimaš prav rad, temveč samo za zdaj; sram te je, da bi gosposki tvoji tovariši vedeli . . .”  Dalje od plakanja ne more govoriti ter hoče vstati.

Ribelj jo potegne k sebi na klop in pravi: „Poslušaj me, dete ljubo. Jaz se te ne sramujem. Počakaj še malo in pred vsem svetom bodeš žena moja, ako me bodeš ljubila. Zakaj zdaj precej ne moreš biti, to vprašaj očeta, njemu sem povedal. Dokler sem v službi, ne smem se ženiti. A kmalu se zgode velike reči, jaz dobim potem imetja in vsega dovolj. Tačas pridem pote in moja bodeš za vselej. In poiščeva si tih kraj, in tam si hočeva gnezdo znesti kakor dva ptička spomladi, ako me bodeš ljubila zmerom kakor zdaj. Me bodeš li? Reci!"

To je bilo dovolj.  Solze so se ustavile in razgled v tako lepo bodočnost razvedri dekličino lice. Nagne glavico njemu na prsi.

„A da znaš vse" nadaljuje on — „povem ti tudi, zakaj sem želel, da denes, ko je grof prišel sem, ne strežeš ti, temveč da za ta čas greš iz hiše. Zato, ker moraš moja biti, samo moja. Ako ti to dalje razlagam, ne bi razumela vsega, ker ti, ljubica, ne poznaš sveta. In zato te imam rad. — Svet je izprijen, grd, nič mu ni sveto, nì ljubezen nì druga lepa čutja. Jaz nečem, da ti, ki si moja, prideš v dotiko z ljudmi, kakor so navadni, kakor so ti-le doli.”

„Ti, povedi mi, ali je tudi naš grof tak?" vpraša deklica.

„Tudi, odgovori Ribelj, a po kratkem premisleku pristavi: „vender je v drugih rečeh tudi dober. Samo nečem, da bi te videl."

„Zakaj ne?" vpraša deklica otročje.

„Ne govoriva o tem. — Ti samo glej, da ostaneš pridna, poštena deklica moja. Nimam rad, če se z ljudmi preveč pečaš, razven z očetom, katerega moraš ljubiti, in z menoj. Vidiš, tako bodo morali vsi ljudje, ki bodo o tebi slišali, reči: ta je dobra, pametna, poštena. In srce moje bode tega veselo in ljubezen moja ti ostane na vedno."

Kako hvaležna mu je bila deklica za te ljube besede!  Tako — mislila je —  ni ji govoril še nikdar prej, da-si je bil ljubezniv za njo zmerom.

Zdajci stara dekla Mreta prinese mladi jetnici večerje in naznani, da ima nalog od Gornika ostati za varstvo pri deklici.

Ribelj, ki si je moral misliti, da ga družba doli v vinogradu uže pogreša, vstane in se poslovi od ljubice obetajoč, da pride, ako bode mogoče, nazaj še nocoj ali pa vsaj pred odhodom v jutro.

Peto poglavje.

Dekleta napajal, pa sam ga je pil. 
  Narodna pesem. 

Gosposka hiša v Tatenbahovem vinogradu je bila obširno poslopje. Zidali so je nekdaj menihi. Ti pa so povsod znali narejati si na dobrem vinskem prostoru lepe kleti in za kako pojedino ali popivanje dobre božje kaplje — tudi primerne prostore. Tako Gornik ni mogel priti v zadrego, kam bi del goste, da-si mu ni bilo ljubo, da ostanejo tu čez noč. Na solnčno stran sta bili dve veliki sobi, uže od nekdaj oskrbeni za take prilike, isto tako je bila pod streho čedna spalnica za dve osebi.

V edni velikih sob spodaj so kesno v noč pri vinu sedeli Tatenbah in njegovi spremljevalci; društvo je bilo veselo po svoje, barem glasno petje se je razlegalo iz sobe. Jurij Gornik je bil namreč Tatenbahov ukaz, poiskati nekoliko pevk, kolikor se je dalo, srečno izpolnil. Pol ure je tekal krog po vinicarnicah in ubožnejših kmetskih kočah, kjer je vedel za kako deklino. Ker je bil mož zvit, pravil ni naravnost, da je pri njem večja moška družba, temveč pravil je, da je sam grof, ki je prav dobre duše denes in hoče kaki deklici, ako mu zapoje lepo pesem, pokloniti drag dar. Poleg tega tudi ni mnogo prosil, nego kar rekel, da, ako dotična deklina ne ide takoj, ne sme na jesen in pomlad pričakovati nobenega dela za plačilo, kakor je žugal tudi na druge načine. Tako je dovel štiri dekline, katere so morale, premagavši prvo boječnost in sramežljivost, prepevati narodne pesmi in pridno piti in jęsti gospodom, ali pravo za pravo Tatenbahu na zabavo.

Tatenbah je bil nocoj posebno razposajen in uboge štiri žrtve so imele dovolj posla braniti se njegovemu, ne preveč aristokratskemu usilju. Ker pa je uže pred večerom mnogo pil in zdaj tudi pri vinu sedel ne brez okoriščenja svojega grla, bil je kmalu tako omočen, da je zaspal. Hitro za njim tudi drug veseljak, nadkonjar Rudolfi. Ker je Ribelj tiho zopet odšel in Gors, nik odpravil dekline svoje, ostala sta stotnik Kaldi in Vukovački sama.

Štefan Kaldi, dolg suh mož kacih petinštiridesetih let, bil je eden tacih vojakov, kakeršnih je tedanji čas imel dosti. Služil je razne vladarje in vojskovodje in z raznih bojišč si je bil prinesel imetja toliko, da je samec in brez posla živel nekaj časa ob njem, dokler ga ni Vukovački, s katerim sta bila znana iz ogrsko-turških vojsk, pridobil za namene Zrinjsko-Frankopanove in priporočil Tatenbahu. Od tačas je živel pri Tatenbahu, zdaj na tej zdaj na oni graščini, in njemu je bil nalog namenjen, pri splošnem uporu, kateri se je imel po spodnjem Štajerskem ob pravem času vneti, organizovati in voditi vojsko.

Vukovački je bil mej nižjimi zarotniki duša vsega dela. Kacih petintridesetih let, po postavi junak, kakor jih nam predstavlja srbska divna narodna pesem, bil je on zdaj pri Tatenbahu na Račjem, v Mariboru, Gradci, Konjicah ali kje drugje, kjer je baš Tatenbah bival, zdaj zopet v Primorji pri Frankopanu, zdaj v Zagrebu ali v Vojni granici, ali pri Zrinjskem v Čakavci.

Vanj sta imela Zrinjski in pogumna njegova žena največje zaupanje, zato je bil uže prej v Carigrad poslan, da bi Turke, katere je Zrinjski hotel porabiti in potem prevariti, pridobil za črtež, kakor je bil viden. On je tudi bil mej njimi eden tistih, ki je delal iz srca in iz prepričanja.

„Glej, brate," izpregovori Kaldi, ko sta bila sama, ,meni se časih roka dviga, da bi tega našega gospoda grofa treščil okoli ušes. Trudimo se mi drugi za ozbiljno stvar, za njegovo slavo in moč, a hudiču tolikrat ni mari nič drugega nego vino in babe in bedasto petje. Časih bi pa zopet na eden hip imel rad zgotovljeno vse in z glavo rinil v zid. Ni veliko manjkalo in bil bi nam pokvaril vse, kar smo storili denes. Toda v drugič res ne vem, ali ne zdi se mi nemogoče, da se zdajci od tegne in vse naše delo je zastonj, ali pa še za naše glave nas prikrajšajo. In vrag me je dal, če bi mi to bilo ugodno."

Vukovački mirno izpije vino iz svoje čaše in reče: „Ne boj se še za svoj vrat. Predno midva prideva na vrsto, morale bi prej padati druge glave.“

„No, da! Jaz strahú baš ne poznam. Tudi vem, da mora tisti zgodaj vstati, kdor hoče lisjaka zasačiti. In prej ga ni še nihče deval iz kože, predno ga je imel v pesti, ha, ha!“

Kolikokrat si uže v bitvi glavo imel bolj na tehtnici" — pravi Vukovački. —  „No, kar se tiče Tatenbaha, nekoliko prav govoriš, tudi meni se zdi bolj omahljiv, nego je bil. Ne vem, kako bi se temu pomagalo.”

Grofici Zrinjski piši, naj mu zopet uravna in popravi pamet. Zanjo je ves v ognji, v pekel ga zapel je ako hoče.”

„Res, tega bode treba,” pravi Vukovački zamišljen. „Ali večkrat uže je bilo treba, mi bi ga morali, navezati še kako drugače."

„Čemu neki? On dobro ve, kaj je podpisal v Lepšinskem gradu pri Lokateliji. Podpìs ga veže, ker cesar bode rekel, ako je tako brezpameten, da sam izšeprtlja vse, kar je storil, da je podpis sam uže veleizdajstvo."

„Da. Vender strah dela slabe zaveznike. Ni dovolj, da se boji storiti kaj proti nam, on mora na svoje ime in odločno delati. Zarad imena njegovega smo ga vzeli v zvezo.”

Kaldi se primakne Vukovačkemu bliže in na pol smehljaje se reče tiho: „Brate, zdaj-le si mi nehoteč nekaj povedal, kar sem si uže sam v pameti svoji mislil, da drugače ne more biti."

Nagne se k Vukovačkemu in mu na uho zašepeče, da-si ni nikogar v sobi: „Vi upotrebljujete samo Tatenbahovo ime in njega, dokler ne zmagamo. Potlej bodo drugi seli na stol!"

Vukovački stisne obrvi vkupe in s prebodljivim pogledom žarkega jugoslovanskega svojega očesa pogledavši tovariša pravi:

„Kako ti je to prišlo na um?" 

„Tiho brate, tiho," odgovarja Kaldi.  — „Menda se vender poznava uže dosti časa, da se ne boš bal jezika mojega. Kar se pa tiče te reči, ne moreš mi je utajiti. Kaj meniš, da nimam zdravih možjan in ne morem preudarjati?  Da nimam bistrih očij, ki vidijo malo preko nosa v daljavo? Vi imate svoje hrvatske in slovanske misli in načrte. Zato hočete tudi Poljake pridobiti, zato ste poslali onega patra Bariglia v Varšavo.  Vaš bòj nič se ne strašite, meč moj je tudi vaš, dokler ga more nositi desnica vaš bòj velja Nemcem, katerih videti ne morete. In bogme, v pravici ste. Ta Tatenbah je pa vender tudi nemške rodovine, čeprav se je od kmetov svojih naučil slovenski jezik. Nemške krvi in nemškega mišljenja in nagnenja mu koncem ne morete odvzeti.  In kadar bode zmaga naša, skrbeli boste, da vi žanjete, njega boste pak odpravili tako ali inače. In tu ste zopet v pravici, kajti tak nezanesljiv človek, ki vas naposled ne bode umel, ni za vašo stvar."

Vukovački je strmel.  „Kaldi nadaljuje: Ti veš, da je Kaldi italijanskega rodú in mu ni vzroka v Nemce zaljubljenemu biti. Prekleto! Povsod so me odrivali, in golobrade nemške dečake porivali predme. Bodi brez skrbi z isto vernostjo s teboj na Nemce, kakor prej z Nemci na druge. To je naš posel. In kadar končamo, veš, zanašam se na tebe, da se ne bode treba pritoževati."

„Gotovo ne" - odgovori Vukovački. — „Ali prosim te, ne govori več in z nikomer več ob oni domišljenosti svoji, z nikomer!"

„Na roko, in posuši naj se ter v živi koži naj me vrag odnese, če s kom govorim o tem.”

Nekoliko časa razgovor utihne in moža sta pridno posezala po čaši. Kaldi je opazil, da Vukovačkega njegova slutnja ali njegovo pogojenje stvari ni razveselilo. Izkušal je torej hitro izbrisati vtisek, pripoveduje tovarišu to in ono nevažno bajko, da bi se razmislil. Tako je ponevedoma zašel zopet na Tatenbaha. Na vse Vukovački ni odgovarjal, samo ko je Kaldi mej drugimi slabimi svojstvi (dobrih ni hotel videti) naštel tudi to, da Erazem Tatenbah zelo veruje v vraže in čarovnosti, povzdigne Vukovački glavo in ga jame natanko izpraševati o tem.

„To bi se dalo izvrstno porabiti,” pravi Vukovački zamišljen. „Opomni me jutri ali kesneje, o tem je treba preudarjati.“

Jurij Gornik pride v sobo in ko na vprašanje pove, da je uže kesno čez polunoči, vzdigneta se tudi zadnja dva pivca, da bi šla počivat.

Šesto poglavje. 

Iz spanja grof se prebudi, 
Tako mi pravi, govori: 
Brž, hlapci konje osedlat', 
Tak se hoče dozdevať, 
Da mlada vpije Alenčica. 
     Narodna pesem. 

Drugo jutro je bilo solnce uže visoko na obzorji, predno je bil Tatenbah pripravljen na odhod. Mnogozaužito sinočnje vino mu je bilo spanje podaljšalo in nasledki tudi niso zaostali. Bil je razdražljiv in sluge so to morali neugodno občutiti.

Okoli desetih se vzdignejo. Četrtinko ure navzdol so morali po slabem, bolj stezi nego kolovozni cesti podobnem strmem poti peš hoditi do ceste, kjer so jih v samotni krčmi od včeraj čakali osedlani konji.

Bili so komaj šestdeset korakov od vinogradske hiše, ko prav tik njih v vinogradu mej gostim zelenim trsjem Tatenbahov veliki pes zalaja in se ob ednem začuje prestrašen krik ženskega glasú.

Eden strežajev zazvižga psu in žival pride mirna nazaj. A Tatenbah, ki je krik čul, obstane na poti in reče Gorniku:

„Pogledi, kdo je v vinogradu. Kaj ima zdaj delati v njem?  To bode kak tat.  Ti premalo paziš. Glejte, da mi tega človeka privedete sem; pokažem vam, kako se kaznuje.“ Gornik in dva hlapca stopijo mej trte in koga najdejo?

Namestu tatú, ki bi kazen zaslužil in dobiti imel pride na videlo Gornikova Marijanica.

„Oh, krasno dete, kako je to vzraslo v tej pusti rebri!" pravi Tatenbah ves obveseljen.

Dva pa sta bila mej grofovimi spremljevalci, katerim ta prikazen nikakor ni godila: Ribelj in Gornik.

Marijanica je namreč hotela, nagnena po svoji ženski zvedavosti, videti iz skrivališča „hudobnega" grofa in „izprijeni" gosposki svet in morebiti tudi, da bi še edenkrat videla ljubega svojega, in kako hodi v visoki družbi. Nesrečni pes jo je izdal. Tu stoji zdaj osramočena in tresoča se od strahú. Nikomur si ne upa pogledati v lice.

Čegavo je to dekle, stari ?" vpraša Tatenbah Gornika.

„Da, gospod!" odgovori stari vinogradnik.

„In zakaj nam je nisi sinoči pokazal? — Pojdi sem, dete, ne boj se!" pravi grof, in ko se dekle z mesta ne gane, stopi on k nji in ji pogladi podbradek, da deklici šine rdečica preko ušes, Riblju pak se stisne pest za hrbtom.

„Čedno dekletce, krasno, ne?" obrne se Tatenbah k tovarišem.

„Kvara velika, da bode taka rožica tu v divjini ocvela," pravi dolgi, suhi Rudolfi, poželjivo gledaje na Marijanico.

„Prav govoriš” — reče grof. —  „Semkaj malokdaj prihajamo. Presadimo jo. Kaj praviš, Baltazar, kam ?"

Ribelj se obrne v stran, kakor ne bi čul. Tatenbah, ki je sicer imel dober spomin in je natanko spregledal vse gospodarsko svoje razmerje, domisli se, da na svojem gradu Podčetrtku nima oskrbnika.

„Ti stari, Gornik, ker imaš lepo hčer, in ker si zanesljiv — preseliš se iz teh drč na moj grad Podčetrtek. Tam se ti bode godilo bolje." — K dek lici obrnen pa pravi: „Da se vidimo, srce!" 

Družba odide.

V radovednosti svoji zaločena in osramočena deklica se razjoka. Da, plakaj dekle, ne znaš — kaj si storilo!

Sedmo poglavje.

Kaj mi mar je domovina, kaj mi slava mar in čast? 
Ti si moja domovina, ti si moja sladka last! 
 - Boris Miran.

Nad trgom Konjice se dviga majhen grič. Tam so še denašnji dan razvaline konjiškega grada, ki je bil ob času naše povesti edno velikih posestev Tatenbahovih.

V Konjicah je gospodoval Tatenbahov oskrbnik Simon Juda Stupan. Tu je tudi najrajša bivala grofica. Z okna edne najlepših sob Konjiškega gradú je po cesti, katera se vije čez griče mej Konjicami in Slovensko Bistrico, pričakuje pogledovalo oko mlade gospe domačice.

Ana Terezija grofica Tatenbahova, rojena grofica Forgačeva, bila je blaga, mehka ženska duša, kakor jih Bog malo posadi na ta svet da v srci svojem svoj svet stvarjajoče, hrepene ne nahajajo v istini tega, česar iščejo, da venejo kakor nežne rože mej osatom.

S Tatenbahom se ni omožila ona tolikanj iz ljubezni in iz volje svoje, temveč omožili so jo njeni starši in sorodniki. Oni, slavni ogrski magnati, pripovedovali so ji, kaka čast in sreča je zanjo, da jo snubi Tatenbah, najbogatejši in najveljavnejši plemenitaž štajerske dežele. In ona, sveta ne poznajoč, niti ne poznajoč svojega srca, vajena pokoriti se volji izkušenejših sorodnikov, udala se je brez ugovora. In kaj ter kako bi bila tudi ugovarjala?

On, ki jo je snubil, Erazem Tatenbah, bil je lep mlad junak, kakor si ga izmisli fantazija mlade deklice, on se ji je bližal ljubezniv, on je moral biti dober človek, srca ljubezni polnega in ljubezni potrebnega.

In res je tako bilo prva leta. Srečno je živela ž njim, srečna — akoravno morebiti se niso izpolnile vse njene nevestinske lepe sanje.

Ali zdaj, zadnji čas, bilo je drugače. On se je izpremenil. Malo je doma, malo se peča zanjo. Nekdanje njegove ljubeznivosti ni več, in  — čudno razmišljen in zamišljen se ji zdi, kadar je doma in sam. Večkrat je uže doživela, da jo je osorno od sebe odbil. Na vprašanja svoja ni dobivala lepih odgovorov, zato si vpraševati ni upala. Vender ga je ljubila. In ostro je žensko oko, ako gleda z ljubečim srcem. Slutila je ona mnogo, vedela za gotovo ni ničesa. To boli. Slutila je, da njenega moža čestilakomnost goni iz navadnih prejšnjih kolovoznic življenja, slutilo je morebiti njeno srce, da zavoljo tega — in Bog večni vedi zakaj še gine ljubezen njegova do nje. 

To jo je peklo v srce, globoko v dušo in se je izobraževalo na njenem še vedno krasnem obrazu, katerega lice je bilo vidno obledelo in upalo. Opazovali so to drugi ljudje, opazila je to v zlato-okvirjenih zrcalih svojih sob ona sama — le on, on tega ni opazil nikdar.

A tožila ni. Upala je, da se zopet vrno stari časi in stara moževa ljubezen. Samo, da bi pustil zdanjo svojo druščino, izlete svoje, da bi ostajal pri nji! To si je mislila dan na dan, sama v sebi. In zdaj je bila polna sklepov in mislij, katere mu je namerila na vsak način naravnost povedati.

Zato ga je denes težko čakala domov. A ne samo zato, da bi razložila, kaj tare njo, ne, tudi zato, ker ga je ljubila z vsem neopisnim ognjem ženske ljubezni in je njega želela videti srečnega. Da zdaj ni bil, to je spoznavala iz nemirnosti njegove.

Glej! Trije jezdeci jahajo proti gradu. Ta, prvi, ta je on, Erazem !

Kako je mladi ženi hipoma poskočilo srce. Ni mogla na oknu obsloneti, odmeknila se je.

Na stopnicah, kamor mu je šla naproti, podal ji je roko, hladno, in rekel, da pride takoj v njeno 'sobo za njo, naj ide tja.

Ona odide v sobo nazaj.  Solza ji zaigra v očesi — a otare jo in vzkloni se. Bila je prej dekliška postava — zdaj nekako veličastna, odvažna.

Erazem vstopi. Ali je imel slučajno dober trenutek, ali se mu je vrnilo kaj stare ljubeznivosti, ali pa ga je zdolaj na dvoru posebno razveselila kaka novost: ko stopi v sobo žene svoje, smehlja se. Ana pozabi ta hip vsa očitanja, steče možu naproti, objame in poljubi ga. Tudi on oklene desnico okoli nje in smijoč se pravi:

„Kako si denes ljuba!" 

„Bog, ali nisem zmerom ednaka ?" reče ona pogledavši ga z očij v oči.

„Ha-ha, misliš li, da bi zopet zaljubljenca igrala," odgovarja grof ter ob ednem ženo rahlo od sebe odrine, vrže klobuk na stol, koračeč proti srebrnemu ptičniku, kjer jame malomarno dražiti malega ujetega pevca.

Grofica sede. Vzdihljaj njen je bil tako glasan, da ga je Erazem čul in se obrnil kakor z začujenim obrazom vprašuje, kaj to pomenja. A ona ni odgovarjala. Belo lice ji je oblila lehka rdečica, oko je obračala od moža na stran.

„Meni se zdi, da mi imaš nekaj povedati; kaj novega ?" pravi on.

„Pač bi ti imela dosti rečij. Ali ti me ne poslušaš kakor nekdaj," reče ona.

„A, poskušajmo. Vsa pozornost moja je Vaša, milostiva. Govorite," pravi on, primakne si k nji stol in sede nji nasproti. „Prosim, grofica!"

Mladi ženi je solza igrala na očesi; a ko je čula, da jo mož ogovarja na ta način, zatrla je solzo in rekla:

„Ne, grofica! Ti si z drugim imenom imenoval nekdaj poročeno svojo ženo . . .“

„In kake pritožbe ima poročena žena moja? Ali ji ni postreženo, kakor se spodobi njenemu imenu? Ako ji je dolgčas tu v Konjicah, zakaj si ne izbere stanovališča na kateri drugi graščini Tatenbahovi, ali v Mariboru, ali v Nemškem Gradci, ali kjer poželi? Ali nima stanú svojega vredne veljave v sosedstvu in svetu?" Vse to ima, vender to ženskemu srcu ni vse, to je malo. Erazem, kaj mi je vse bogastvo, vsa sijajnost - ko izgubljam tebe, tvojo ljubezen."

„Pozabljaš, da nisem več dvajset let star," reče on, a videč, da so se ženki prej zatirane solze ipak polile po lici, umeči se ter prijemši jo za roko, pristavi: „No, kaj pa naj storim, da bodeš zadovoljna ?“

„Oh, Erazem, bodeš li slušal prošnjo ljubečega srca? Ti si se izpremenil, zelo izpremenil. Zame, za mladega sina svojega ti ni mari, doma te ni..." 

„Za te in za sina? Ti tega ne umeješ, jaz hočem skrbeti, da bosta ti in sin moj več nego zdaj.”

„Ne, ne! Kaj tega treba. Srečen si lehko s tem, kar si. Oj, jaz slutim, kaj misliš s temi besedami.  Jaz slutim, kaj pomenjajo skrivni tvoji pogovori z onim Vukovačkim, s tvojim Ribljem, kaj namerava tvoje vedno bivanje v Čakavci pri Zrinjskih, na Lepšini pri Lokateliji…”

„Molči o tem! Kdo ti je kaj šepetal? Gotovo Stupan."

„Ne morem, nečem molčati. Jaz ne razumem, kaj nameravate, ali bojim se za tebe, bojim se za sina tvojega, za srečo tvojo. Čestilakomnost ti je izpodrinila ljubezen do svoje žene, ona te more tirati do pogubnih korakov."

On je bil vstal in hodi po sobi.

„In po čem ti je treba hrepeneti ?“  — nadaljuje Tatenbahova žena. —  „Kaj ti je treba teh tihih shodov in sklepov, tega tovarištva z ljudmi, ki nameravajo Bog ve kaj. Tu doma imaš vse, kar je k sreči potrebno. Imaš neskončno ljubezen žene, ki bi ti rada vsako željo brala na očeh, da jo izpolni; imaš ljubo dete, ki more srcu tvojemu biti na radost; imaš blaga dovolj in ime spoštovano."

„Vse to morebiti imam, vse mi tudi ostane, in k spoštovanemu imenu pride še slavno ime. A ti tega ne umeješ. Zato te prosim še edenkrat, da ne govoriš ni z menoj nì z nikomer o tem, kar praviš, da veš. Mogoče, da prav veš.“

„Moj Bog, ti si na poti v pogubo."

„Na višino, na višino!" reče on smehljaje se.

„Erazem! . . .“

„Tiho” — prestriže ji osorno besedo. „Sicer bodem naposled prepričan, da midva res ne spadava, vkupe. Vem, da bi ti rada, naj bi jaz kot večno mladeniški čestilec tvoje vse slave vredne lepote. in milote bil od jutra do večera pred teboj na kolenih, da bi malemu našemu Antonu (ki ga sicer rajši imam od tebe, čeprav drugače kot ti) gladil lasce s čela, da bi kakor mestni ded veselil se samo svojega kruha; vse to vidim. Ali to ti bodi za vselej povedano, da bi jaz bolj potreboval žene, ki je toliko duhovita, da me povzdiguje, da me hrabri, a ne vedno zavira kakor izkušaš ti. Poznam žene, ki imajo drugo srce do moževskih dejanj. In prav obžalujem, da ti ne razumevaš tega, niti mene. Zato me pústi pri miru. Z Bogom!"

Rekši odide Erazem Tatenbah iz sobe.

Ana pokrije obličje z belimi rokami in nasloni glavo na mizo. Ali solze, ki so tekle izmej drobnih prstkov, niso utolažiti mogle nesreče te ženske.

Na dvorišči je suhi stari oskrbnik Simon Stupan„ lokav in prebrisan mož, stal z Vukovačkim v živem razgovoru, naštevajoč mu koliko orožja in oborožencev se da ob potrebnem času v nekih dneh spraviti vkupe. Ko Tatenbah pride k njima, umolkneta. Razgovora ž njim nadaljevati tudi ni bilo kdaj, kajti Tatenbah ukaže oskrbniku pripraviti lovske pse in kmalu odjezdi na lov.

Osmo poglavje.

Povejte vender,
Odkod imate čudno vest, zakaj 
Ustavljate nam pot po suhi pušči 
S preročnim tem pozdravom? 
 - Macbeth.

Na Ptujskem polji je stala poleg Drave samotna koča. Ribiči so jo bili nekdaj postavili. Stene so bile spletene od vrbovja in ometane z blatom. Streho je imela od ločka in bičja, na katero je bilo po vsem vrhu naloženo kamenje in polenje, da ni veter, brijoč preko širnega Dravskega polja, vsega vkupe vzel s seboj.

V to kočo ljudje niso radi zahajali. Govorilo se je po okolici, da tamkaj vrag gospodari, kajti zadnji ribič, ki je prebival tam, izginil je bil v viharni noči, da živ človek ni vedel kam. Utopiti se ni mogel, rekali so, ker čoln njegov je bil ostal privezan, koča zaprta; samo v strehi so našli veliko luknjo. Ker je mož klel in ne rad molil: kdo je bil ljudem porok, da ga ni skozi ono luknjo odnesel sam vrag? In ko je bila koča potem dolgo let prazna, pravili so ponočni potniki, da so čuli časih čudno zvižganje okoli one bajte.

Še bolj so bili v tej veri vsi potrjeni, odkar je tam stanovala stara baba Grgulja, katere so se ljudje ogibali, dokler so bili zdravi in srečni, in je samo iskali, ako je bolezen prišla v hišo ali hlev, ali če se je oglasila sploh kaka nesreča. Če prav ne radi, hodili so ob tacih nezgodah od blizu in daleč h Grgulji po zdravila in svět. Vsekako niso smeli hoditi s praznimi rokami, kajti zastonj dajani niso koristili njeni pomočki.

Ob Dravi po poti, ki je držala od Ptuja proti Mariboru, jahajo trije jezdeci. Naši znanci so: Tatenbah, Kaldi in Vukovački. Nekoliko za njimi sta dva oborožena hlapca, tudi na konjih. Tatenbah je bil baš na gradu Turnišči in tam prejel pismo od grofice Katarine Zrinjske. Ljubeznivih besedij menda ni manjkalo v pismu. To je uzrok, da je denes Tatenbah izredno dobre volje.

Ko prijezde blizu Grguljine kolibe, namigne Vukovački, tako da ni grof opazil, Kaldiju, ki je bil za nekaj konjskih korakov zadaj ostal. Ta je moral namigljaj razumeti, ker vzpodbodši konja, dojaše grofa in mu z jahalskim bičem pokaže kočo rekoč:

„Gospod grof, tam v le-oni koči stanuje prekleto razumna in vešča stara baba. Pred nekoliko leti, ko sem bil tu, prerokovala mi je, da bodem, predno mine leto in dan, dvakrat v smrtni nevarnosti, a da se bodem obakrat srečno rešil, in sicer prvič brez izgube, drugič z izgubo. In res, kmalu potem bi me bili Turki pred Zrinivarošem skoraj ujeli, v bitvi pri Št. Gothartu pak sem obležal in okreval od rane na desnih prsih šele v šestih tednih. Vse to je vražja baba uže prej vedela, da-si me niti poznala ni, kdo sem in kaj." 

„Čudno," pravi Tatenbah. „Kako tako surovo ljudstvo pride do te znanosti brez učenja?"

„Gotovo se je v prostem narodu ohranilo mnogo poročil, tradicij iz najstarejše dobe. Kdo bi ne veroval, da prosti ljudje, ki so zmerom mej zelišči, bolj ne vedo, kaj to in ono pomaga, nego-li mi, ki se za to ne pečamo."

„A Vi ste govorili o prerokovanji te babe,“ pravi grof.

„No, povsod se nahajajo taki ljudje, ki znajo več nego drugi, ki vidijo v prihodnjost," reče Kaldi in skrivaj porogljivo namežikne Vukovačkemu.

„Ob vsakem času so bili taki vedeži"  — vtiče se Vukovački v govor. „Kaldejci in Egipčani, Grki in Rimljani so imeli svoje preroke. Mislite samo na Mojzesov čas, ali na rimsko Sibilo."

„In mislite li, da ta baba ve tudi bodočnost ?" 

„Poskusimo!" pravita oba ob ednem. Njiju namen je bil dosežen.

Vštric koče razjašejo, dade hlapcem vajeti in korakajo proti bajti.

Vrata pri koči vešče babe na Dravskem polji so bila zdaj od znotraj zaprta. Vukovački potrka z roko in ko se nihče ne oglasi, sune z nogo v trhlene deske, da so skoraj v zapahu odnehovale. Hitro se čuje v veži ropot in polagano se odpirajo vrata.

„Kaj hočeš!“ zagrči starka, suho, rjavokožno, velo lice svoje pomolivši ven z lisičjim pogledom. 

Tatenbah se obrne k Vukovačkemu, in ta odgovori namestu njega:

„Gospod hoče, da mu prerokuješ, poveš, kaj bode doživel."

„Naj čaka!" pravi starka in zopet zapre duri. Tatenbaha zalije rdečica. Sram ga je nekoliko bilo, da se druži s takšnimi ljudmi.

„Pojdimo” — pravi — „jaz bi več veselja imel babo dati pretepsti, nego li svetov iskati pri nji.”

„To so čudne šege tacih ljudij. Potrpite! Precej pride. Grgulja, odprì, če ne, tebe in tvojo kočo prekopienem v Dravo!"

Starka odpre vrata na iztežaj. V veži, potlakani z ilovico, na pol temni in z dimom zakajeni, leži na tleh butara tenkih šibic. Baba, ne zmenivši se za gospode, razveže butaro in šibice zloži v krog.

„Tu noter stopi, kdor hoče kaj vedeti od mene, pravi potem Tatenbahu z zadirljivim glasom. On stopi v krog smejoč se. A smeh njegov je bil prisiljen, znalo se mu je na obrazu, da mu je položaj nevšečen, da-si mikaven.

„Štirje rmeni morajo tu biti," pravi starka, ob ednem sune velicega mačka Tatenbahu pred noge. 

Vukovački vrže babi štiri cekine. Ona dene na vsako stran ob robu šib po eden cekin, potem pa Vukovačkega in Kaldija iz veže spodi in zapre.

„Kaj to?" pravi Tatenbah v temi in prime nehote po svojem noži za pasom.

„Luči daj!" zavpije baba v hišo, kakor bi se ne brigala za Tatenbaha, in majhna, razcapana, umazana deklina prinese iz koče užgano trsko in sveti.

Starka začne pobirati šibine okoli njega in jih okoli mačka, katerega vedno drži, da ne bi ušel, po konci postavlja v piramido. Kadar skoraj vse postavi, izpusti mačka in s klicem „v-š-c!" v beg zapodi. Maček skoči in podere po konci nad seboj postavljene šibine, katere na kup padejo vse vprek.

Čudne besede momljaje starka premišljuje nad kupom šib, vzdigne zdaj to zdaj ono in jo vrže strani, tako da ostane samo malo šibin na tleh, ki delajo dve figuri.

Starka vzame gorečo trsko deklini iz rok in si sveti sama ter pravi tihotno in zamolklo:

„Stara Grgulja, ki pozna ljudij brez števila, tiste, katere je videla, in tiste, katerih ni videla, tebe ne pozna. Ne ve ali si iz jutrovega ali večernega kraja. To pa vidi in ji pravijo palice, da si velik gospodar in da še večji bodeš."

In še bolj tiho, v tla gledaje in le semtertja s svojimi sivimi malimi očmi namežikuje začne baba strmečemu Tatenbahu praviti reči iz njegovega življenja, o katerih je mislil, da jih živ človek ne ve. „To je prava copernica," mislil je. „Srečo si imel in nesrečo," nadaljuje ona — „a še večja sreča te čaka, če jo hočeš; če je pa nečeš, pa še večja nesreča. Tebe so ženske, lepe, bele in mlade, rade imele; in te še imajo. Dosti sladkosti si uže užil, toda še večje te čakajo. To pomenjajo te-le palice na križ."

Če se pa palice premaknejo — tako-le — vidiš meče tri!  To pomenja, da boš zbral dosti vojščakov, ali zbrali se bodo za tebe, in tvoje bode, kar bodeš hotel.  Velik vojvoda in tak gospod, kakor so kralji in in cesarji!” 

Tatenbah se zgane.

„Če se pa palice zlože tako-le, in drugače se zdaj ne smejo, vidiš skrinjo zaveze. To pomenja bogastvo, katero pridobiš, in dobre prijatelje, katere imaš. Teh se moraš držati in prijateljstva ne razdreti. Ne razdreti! Ker gorje tebi in rodu tvojemu in tvoji duši in glavi tvoji, če razvežeš zvezo s prijatelji. Glej kaj se stori iz tega, če vzamem od teh štirih palic edno ali dve strani, če zvezo razderem? Kaj je to?" 

„Ne vem“, pravi Tatenbah.

„Poglej !” — kaže starka, gole čeljusti s hudobnim zopernim smehom na ogled moleča.

„Sama povej!“ reče grof nejevoljen in nestrpljiv.

„Vešala!” — zavpije baba reže. — 

Tatenbah zabledi in odskoči k durim, tavaje po zapahu, da bi odprl vrata.

„Vešala, ha, ha!  — obesili te bodo, gospod veliki, tebe, da, plemenite tvoje kosti, obesili na taka-le vešala, ako razdereš zveze in pustiš prijatelje,“ ponavlja grohotaje se starka, pobere cekine s tal in visoko dvigne gorečo trsko, da bi videla učinek svojih besedij. Videč, da je junaški mož bled kakor zid, in da se mu roka trese, povesi svetilo in pravi še edenkrat:

„Visoko kakor kralji in cesarji ali pa nizko kot tatovi in lupežnici!“

V tem hipu se Tatenbahu posreči najti zapah pri durih. Odpre hlastno in plane ven, na zrak.

Tam se oddahne.

„Kaj Vam je prerokovala stara vešča ?“ vpraša Vukovački.

„Nič!" odgovori Tatenbah in naglo krene proti poti, kjer so stali konji.

„Dobljeno je, vtisek je, kakor sva si mislila," šepeta Vukovački Kaldiju na uho.

Precej potem so jezdeci v divjem diru odjahali preko Dravskega polja.

Deveto poglavje.

Stoji, stoji beli grad,
V belem gradu mlad gospod, 
Mlad gospod, mlada gospa. 
      Narodna pesem. 

Priprave za upor so se s časom množile na Ogrskem in Hrvatskem.

Posebno hrvatski ban Peter Zrinjski je nabiral doma vojsko, bolj še pak se trudil zaveznikov dobiti. Njegova pogumna žena Katarina je dopisovala s francoskim poslanikom v Benetkah, Briziersom, kesneje je Zrinjski sam imel osebne pogovore s francoskim poslanikom na dunajskem dvoru, nekim Gremonvillem. Ravno tako so madjarski veljaki Nadasdj, Rakocj in Štefan Barkocj posredovali s Francosko.

Bolj še pak je izkušal Zrinjski zaveznikov dobiti na Poljskem. K poljskemu kralju Věsnovickemu je bil Zrinjski poslal nekega patra Bariglio.

Iskal je pa Zrinjski pridobiti tudi Turke, najbrž, da bi si stališče za hrbtom varno ohranil. Mej drugimi poslanci, katere je Zrinjski poslal v Carigrad, bil je zadnji:  bralcem uže znani — Vukovacki. 

Zdi se, da so vse te vlasti bile bolj ali menj voljne upornikom pomagati, vendar obljubiti in takoj začeti ni hotela nobena; pričakovali so povsod, kako se bode stvar razvila.

Po prizoru na Dravskem polji je bil Tatenbah mnogo delavnejši za svojo in svojih zaveznikov svrho. Obhodil je mnogo svojih prijateljev in oskrbovati začel gradove svoje z orožjem.

Vukovački, to videč, bil je odšel k Zrinjskemu v Čakavec, od koder je bil kakor baš prej povedano, precej poslan v Carigrad.

A ker so se v Čakavci vedno bali Tatenbahove omahljivosti, sklene grofica Zrinjska sama obiskati ga v gradu na Račjem.

Lepega dne se krasna velika gospa res pripelje, na Tatenbahovo nemalo veselje.

Katarina Zrinjska je imela blizu trideset let. Vender je njena majestetična postava ohranila še vso svežest in brdkost mlade ženske. Visoka rast in polne bohotne oblike njenega telesa kakor tudi energija, izražena v njenem obrazu, dajale so ji nekaj moževskega, da-si nič trdega. V vedenji, govorjenji in na finem nežnem lici se je izražala slovansko-italijanska njena mešana kri familije Frankopanov. Ob ednem, ali kakor je slučaj zahteval, bila je sama živahnost in ogenj, takoj zopet pa ozbiljna premišljenost in duhovitost.

Sedita s Tatenbahom sama v sobi.

Grofica Zrinjska mu je znala mnogo ljubeznivega pripovedovati. Največ je govorila o njihovem velikem političnem podjetji. In on je radostno poslušal njen glas, navdušilo ga je oduševljenje njeno, ohrabril ga pogum te pogumne žene.

A ko tako sedita, odpro se duri in noter stopi Ana, Tatenbahova žena.

Slučaj je hotel, da se je bila baš ta dan odpremila iz Konjic, njenega navadnega bivališča, na Račje. Ker je Tatenbah njo in sina zadnji čas še bolj zanemarjal nego obično — ni bilo nenaravno, da ga je prišla sama obiskat.

Da nahaja tu pri moži lepo tujo gospo, to jo je osupnilo. A tudi on je bil neprijetno dirnen, da prihaja žena ravno v tem času. Vpraša jo torej z ne prav prijaznim začujenjem:

„Ti si tukaj? Tako nepričakovano ?"

Žena odgovori: „Vidim, da vaju motim, idem."

„Idi v svoje sobe. Jaz se imam z gospo grofico Zrinjsko še nekoliko razgovoriti, potem se takoj zopet. vidimo," pravi grof hladno.

„Kjer me mož moj pred tujko tako sramoti, da mi kaže vrata, tam ni ostanka za mene," odgovori grofica bleda, in glas se ji trese od jeze in od bolečine.

„Prosim te, ne žali mi gosta," reče Tatenbah srdit.

„Ne hodite tako strani, grofica," reče ob ednem Zrinjska, vstavši in ženi svojega prijatelja roko podajaje.

Vender Ana Tatenbahova se z zaničevalnim pogledom na gospo, o kateri je sodila, da ji krade ljubezen zaročenega moža, obrne strani, solze se ji udero po lici in odide.

„To ni bilo prav" pravi Zrinjska. Idite za njo, prosite jo oproščenja in razložite ji zmoto. Ona je žena Vaša."

„Vsa stvar nič ne de. Prenaglil sem se malo, ali lehko bode popraviti. Takih dogodkov je bilo mej nama uže več, a vse se poravna, kakor se da," pravi on. „Jaz želim, jaz hočem, da to storite takoj," pravi Zrinjska.

„Ako Vi želite, moram," reče Tatenbah in odide počasi ven.

V tem hipu plemeniti ženi njen prijatelj gotovo ni bil po všeči. Kajti da-si jo je vodilo preračunjanje za stvar svojega moža in domovine svoje, vender ji je kazalo žensko srce krivico, ki se je godila edni njenih sospolovnic.

Nekaj časa potem pride Tatenbah nazaj in reče na pol jezen, na pol miren:

„Milostiva moja je stvar zmatrala resneje nego jaz. Baš zdaj se je odpeljala zopet, od koder je prišla. A to nič ne de. Poiščem jo in sprava bode lehka, če je bode treba."

Grofica Zrinjska je morebiti zdaj pomislila, da je žena njenega „prijatelja" in zaveznika eden glavnih zadržkov v stvari, katero baš ona pri Tatenbahu zastopa, zato je umolknila in govorila zopet druge reči.

Vender jo je ta prizor toliko motil, da se je še tisti večer odpeljala iz Račjega.

Drugi dan se je odpeljal tudi Tatenbah.

A vender ne v Konjice k ženi svoji, da bi jo prosil odpuščanja in poravnanja, temveč v svoj grad Podčetrtek.

Tam je bil grof Tatenbah, navzlic svojemu delovanju za svoje svrhe, zadnji čas natihoma mnogokrat, kajti tam je bil zdaj Gornik, prejšnji vinogradnik na Pohorji, oskrbnik gradú.

In novi oskrbnik Gornik je imel, kakor znano — lepo hčer, lepo Marijanico. Baltazar Ribelj, pisar ali tajnik, imel je mnogo posla, on ni mogel dostikrat v daljni Podčetrtek.

Tem pogosteje je tja hodil gospod njegov kajti on je rad gledal mlade lepe deklice, kakor uže vodi ta grešni svet. Da bi ne!

Deseto poglavje.

Visoko na hribu je stal utrjen grad Podčetrtek.  Za obzidjem je na površini hribca bil vrtič.

Gospoda so ljubili cvetje, in po leti je moral oskrbnik ta vrt hraniti zelen in cvetoč. Mej senčnim drevjem so morale biti uravnane lepe grede. Tako je bila navada od nekdaj, in tudi zdaj, ko je ukazoval tu grof Tatenbah in je vladal novi oskrbnik Gornik.

In zdaj je bilo vrt in cvetje lehko oskrbovati, ker oskrbnik Gornik je imel mlado hčerko, Marijanico. In kako veselje je Marijanica precej od početka imela z vrtom in cvetjem. To je oskrbovala vse sama, z ljubeznijo in pridnostjo. Kaj ne bi, saj je znala ljubo in mehko govoriti z vsako rožico, z vsakim cvetom, z vsako bilko. Vse so bile lepe in nedolžne kot njeno srce. Vse, vse te lepe cvetice bi bila potrgala pa jih dala njemu, ljubemu! On naj bi se jih veselil!

Precej od početka je bilo namreč tako. A zdaj? Mnogo mesecev je bilo od tedaj, ko smo jo videli poslednjič.

Popoludne je, na mrak se bliža dan. Marijanica je na vrtu, in opravlja svoj posel, rože in cvetlice poliva. Ali mladostne rdeče barve na belem lici, te barve, ki jo je tako lepšala, ko sta z očetom sem prišla — ni več. Oko, ki je nekdaj veselo po vsem svetu pogledovalo, bilo je zdaj najrajše uprto v tla in od tihega bolenja mokro. Mehanično, brez radosti so delale roke, iz navade.

Grof je bil večkrat sam na Podčetrtku.

Ljubo in lepo je znal od početka visoki, krasni gospod delati z njo.

Kaj je hotel, prej ni vedela. Zato ji je ugajalo. Zdaj?

Grof je dva dni uže zopet tu. Prišel je sam. Delo je zvršeno. Na robu, vrhu zunanjega obzidja, deklica spusti iz rok svojo posodo in pogleda — ne da bi baš hotela kaj videti — po dolini. Cesta se vije, proti gradu jadrno jaše jezdec. Še je daleč, tako daleč, da ni spoznati kakov je, tem menj kdo je.

A vender, kaj ti je, deklica lepa, da se stresaš? Da ti vsi živci igrajo od strahú, ko pozoriš na prišleca vedno s tem večjo razburjenostjo, čim bolj se bliža?

Da, prav je slutilo notranje tvoje, prav ti kaže ugibajoča duša, vedno bolj razločujejo napete tvoje oči: — on je! On, Baltazar Ribelj, na katerem je visela vsa deviška tvoja duša, katerega misli si mislila, kateremu si srce in dušo pila z usten, ko je še k tebi hodil v tihi vinograd.

Zdaj, le-sem ga dolgo ni bilo.  Poročal je pač očetu in nji, da ne utegne. Zakaj ti ne zavriska srce v prsih, ko zopet prihaja? Uže je pod gradom, in uže je zasuknil upehanega konja proti gradu navkreber. Motiti se ne da več, Baltazar Ribelj je, ženin njen.

Deklica sede na travnat jarek; skrije se pred njim. Roko dene na oči in izmej prstov teko solze, ki prihajajo prekasno — po grehu!

Srce njeno je njegovo. Vleče jo k njemu. Pala bi pred njega in ga prosila, za odpuščanje njegovo bi dala zemljo in nebo — ali noge so preslabe, teži jih kakor centi težka vest, in morilna zavest, da ni več vredna ljubezni njegove. Odpustiti? Ali on more? Nikdar!

Kača — ki je prvo žensko zavela, da je pala v izkušnjavi, oglasi se tudi tu. Kdo ve tvoj greh? Samo on, grof, zapeljivec tvoj! On bode molčal. Bog? Ta je milostiv! — Deklica si izbriše oči, vskloni se po konci. Hoče se premagati, vesela mu hoče priti naproti, kakor nekdaj.

Ali pa ni na njenem čelu zapisan znak njene sramote, tajne njene nezvestobe?

Zaide mej grmovje globlje od grada. Tu naj jo poišče. V tem pride vsa pamet, zbero se moči.

Jurij Gornik je imel na dvoru opraviti, ko Ribelj prijaše.

„Kje je Marijanica ?" bilo je Ribljevo prvo vprašanje.

„Deklina? Na vrtu sem jo videl prej."

„Sicer kaj novega ?"

„Nič!" odgovori Gornik.

„Je li res, da je bil grof uže večkrat tukaj, kar mene ni bilo?"

„Bil,“ pravi stari. — Da je tudi zdaj tu, to se starcu ali ni zdelo, zanimivo povedati, ali je morebiti mislil, da mora Ribelj to vedeti sam.

Grofov tajnik zavije potem okoli ogla proti vrtu.

Ednajsto poglavje.

Kaj od mene proć oko, 
Proč obraz obračaš mili? 
            Preširen. 

Prva žena se je po grehu skrila. A ona je imela moža v tovarištvu. Marijanica se je morala skrivati za grmovje, sama, ne pred Bogom pred možem. Delala je kakor bi trebila gredico. Čula je stopinje njegove, srce ji je rekalo, da gre on k nji. 

„Marijanica!" zaklical je on. Deklica se vskloni po konci in pogleda njega. Obraz se mu je od veselja svetil in roke so se morebiti odpirale nehote, kakor bi menil reči: „K meni, srce moje!"

In vse je pozabila, stekia k njemu in se ga oklenila, lice svoje skrivši na njegove prsi. Tiho jo je pritisnil k sebi.

„Ne plakaj, ljubica, glej, jaz sem zopet pri tebi, in odslej, kmalu, bodem zmerom pri tebi," pravi on in vzdigne njeno glavico, od svojih prsij.

To so sladke solze ljubezni, solze veselja, mislil je, in ganenemu so se samemu zarosile oči.

„Pogledi me!" pravi on.

Ona povzdigne oči, pogleda ga, boječe, tresoča se. A samo za eden hip. Takoj zopet skrije glavo na njega in se ga strastno oklene.

„Kaj ti je?“ vpraša on nekaj prestrašen. 

Ona ne odgovori. 

„Pojdi, sediva na ono klop. Pa mi poveš vse, od srca, kaj te teži. Pojdi, ne plakaj, ubožica." Vender ona se ne gane z mesta.

Pol s prošnjami in nežnimi besedami, pol s silo jo privede do klopice, tam sede in njo potisne k sebi. 

„Kaj ti je, Marijanica ?" vpraša zopet.

„Nič,“ odgovori ona tiho.

„Ali me ljubiš ?"

„Da !"

„In zakaj me ne pogledaš? Zakaj nič ne govoriš? Nimaš li nobene ljube besede zame?"

To vprašanje je bilo stavljeno bolj z ostro besedo. Ona se zgane. On izpusti njeno roko.

„Ti nimaš čiste vesti!" zavpije Ribelj, oči se mu zabliskajo in obrvi stisnejo.

„Jaz te ljubim!" pravi ona strastno in roke iztegne po njem.

Obadva sta bila tako v sebe utopljena, da nista čula stopinj tretjega, ki se je bil približal.

„Ha!"

Ta glas je bil grofov. Ribelj se obrne k njemu. Tatenbah je stal tu, paličico v roki, iznenaden in srdit, pogleduje zdaj tajnika svojegı, zdaj deklico.

„Kaj delaš tu? Kdo te je klical? Kaj hočeš temu dekletu?“

„Za to nisem odgovoren nikomur, gospod grof! Kar se tiče tega dekleta, nimate mi ničesa ukazovati niti prepovedovati," odgovori Ribelj osorno.

„Moj gospod pisar je učen dovolj, da bode vedel stare navade: najprej sede k obedu gospod, da se nasiti on, potem prihaja na vrsto hlapec," reče zaničljivo Tatenbah.

„Kaj mislite! Ta deklica. . ."

„Je zdaj moja" odgovori grof porogljivo. „Čez nekoliko časa bode gospodu pisarju morebiti slobodno."

Ribelj se prime za glavo. Bilo mu je, kakor bi ga bil kdo z debelim kijem udaril po glavi, v možja. nih mu je vrelo. Zdaj je razumel vse. Njegov gospodar mu je samopašno, brezobzirno in brezsrčno uničil vse upanje, vse srečno življenje.

Na deklico, ki se je bila pri tem prizoru zgrudila s klopi na tla, ni mislil, videl je pred seboj samo hladnokrvnega tatú svoje sreče, stisnil pesti in zavpil:

„Prekletstvo na dušo tvojo, ti . . .“ Ni še skončal, ko ga grof s paličico udari preko lica, ob ednem pa za dva koraka odskoči in glasno zazvižga klic hlapcem, ki so bili nedaleč na dvorišči.

Ribelj skoči razljučen na gospodarja svojega. A Tatenbah je bil močan in oba moža sta se borila, ne da bi bil eden drugega mogel podreti na tla, dokler niso hlapci pritekli in Riblja odtrgali od gospodarja.

„Zvežite ga! Zaprite!" ukazuje grof, ko se je bil oddehnil od nenavadnega truda in boja.

Služabniki store po ukazu. Ribelj, ukročen, dal se je brez ugovora, brez daljše brambe tiho zvezati in odpeljati. Odhajaje je pogledal na stran. Gornik je vzdigoval svojo hčer s tal, toda obraz starčev ni bil nič izpremenjen, resen kakor zmerom. Ribljev pogled je veljal Tatenbahu in bil je divij kakor bi hotel reči: „Čakaj, srečava se še!"

Še tisto popoludne je bil Ribelj zvezan, na voz naložen in v Konjice odpeljan. Tamošnji oskrbnik, Simon Juda Stupan, dobil je od svojega gospoda Tatenbaha ukaz, Riblja v varnem zaporu imeti in za to skrbeti, da se stvar malo razve, sicer pa reči, da je Ribelj gospodarja svojega prekanil za velike denarje, na svojo reko prodajaje les iz graščinskih gozdov.

Gornikova hči Marijanica je nevarno zbolela na vročinski bolezni. Stara dekla iz Visovelj je bedela pri nji in molila.

Oče pak je osoren in nezgovoren lazil po dvorišči in po hodnikih, ko je na večer odšel tudi Tatenbah. Kaj se je in zakaj se vse to zgodilo, tega ni razumel. Prav mu ni bilo, ne. A naučen je bil pokoren biti in bil je. Ko mu je s strahom stara dekla povedala, kaj se povzemlje iz dekličinih besedij, katere v svoje bolezni nesvesti govori — vrgel je stari Gornik jezen svojo kapo v kot, poklical vse hudiče, pretepal pse na dvoru, lasal pastirje, kmete, ki so prihajali v grad, metal skozi duri — a proti gospodi ga ni nihče čul govoriti nobene besede. Bolj pogosto nego prej pak je starec hodil v klet, kjer je bilo kakor kronike natanko pripovedujejo, štiritisoč veder Tatenbahovega vina.

Dvanajsto poglavje.

Tatenbahova žena ni hotela ostati doma. Po neprijetnem prizoru s svojim možem in grofico

Zrinjsko na Račjem gradu. Z mladim svojim sinom Antonom je šla k prijateljici svoji Regini Purgstalovi, porojeni Galer na Riegersburgu, ženi deželnega svetovalca Ernesta barona Purgstala. Tej edini je tožila nezadovoljnost svojo. Ž njo je bila prej in pozneje v pismeni zvezi in nekoliko teh pisem se je rešilo še do denašnjega dneva.

Na Konjicah je torej vladal oskrbnik Simon Juda Stupan sam.

Ta človek, majhen in suh mož, bil je po Vukovačkem precej zamotan v politično stvar Tatenbahovo. Ker se mu je obetalo, da bode, ako se reč srečno zvrši, tudi on našel svoj račun, in posebno ker je bil tam domačin in po rojstvu kmetskega rodú — ugajalo mu je kaj tacega, kakor velik upor in velika domača država, jako zelo. Zato je mej prebivalstvom pridno delal za namenjeno svrho in bil mej kmeti v poslednjem času prilično priljubljen. Ker si je bil še preveč v svesti, da sam igra veliko ulogo v velikanski stvari, nosil je glavo po konci in imel je tega in onega svojih sovražnikov na rovaši, katerim je vsem obljubil maščevanje, kadar pride čas.

Eden tistih ljudij, katerih Stupan ni rad imel bil je Baltazar Ribelj. Ta je njegove račune pregledaval, in mnogokrat je Stupan imel sitnosti ž njim. Ker je bil Ribelj vedno pri grofu, bal se ga je Simon Stupan in bil je ponižen in pokoren, da-si je mislil v srci svojem: „Kako bi te jaz strl, ko bi te mogel in smel!"

Lehko je torej presoditi, kako neizmerno veselje in zadoščenje je imel oskrbnik konjiški, gospod Stupan, ko so mu bili po noči iz Podčetrtka na vozu zvezanega pripeljali sovražnika njegovega, Baltazarja Riblja, in izročili ukaz grofov, naj ga zapre in v ječi hrani tako dolgo, dokler ne dobi druzega ukaza.

Roke so se mu od veselja tresle, ko je ogledoval veliki ključ od kletne ječe, s katerim je zaprl v svojo usodo udanega in kakor duševno topega Riblja.

Kadar je opoludne hlapec, ki je ob jednem bil jetničar, Riblju nosil jesti, stopical je Stupan mnogokrat ž njim, da bi jetnika pikalno povprašal, kako mu je, ali se ima kaj pritožiti?

In ko je nekdaj zapazil, da jetničar preveč prijazno in premnogo govori z jetnikom, brzo je upotrebi gospodarsko svojo oblast, ter hlapca-jetničarja zapodil iz službe.

To je bilo pač slabo preračunjano in bolje bi bilo za Stupana da bi si bil prej premislil.

Nekaj dnij kesneje se namreč na Konjice pripelje iz Celja gospod Pavel Ahac, veliki sodnik, ali kakor se je tačas po nemški imenoval „bannrichter" v okraji celjskem.

Pavel Ahac je bil oblasten gospod. Cesarskega sodnika so se ga bali celo plemenitaži, kajti z možem, ki je naravnost s cesarskimi namestniki in celo z ministri neposredno občeval kakor on, moralo se je postopati rahlo.

V konjiški grad prišedši, vprašal je po grofu, in potem po grofici. Ko mu Stupan razloži, da ni nijednega tukaj, nejevoljno mrmra.

„Vi imate prejšnjega grofovega tajnika Riblja zaprtega ?" pravi čez nekaj časa sodnik.

Stupan, ki je imel nalog o tem ne govoriti, začudi se in taji.

Sodnik mu pokaže, a brati ne da drobnega listka. Pisanje je bilo od Riblja. Izpojeni hlapec je je bil nesel od jetnika v Celje. Ker je Ahac iz prejšnjih časov poznal in spoštoval Riblja, šel je takoj v Konjice, da bi mu pomagal.

Simon Stupan je debelo gledal čuvši to obtožbo. Pač se je bal velikega sodnika iz Celja, a ravno tako se je takoj spomnil, da je Tatenbahov sluga in zdaj njegov pooblaščenec. Zato je Pavlu Ahacu govoril moški:

„Mi uže vemo, kaj delamo. Moj gospodar, gospod grof ima pravico nezveste svoje služabnike kaznovati, kakor hoče. In ta Ribelj je velike prevare storil v prodajanji lesa iz gozdov; on je malopridnež, zato ga kaznujemo."

„Čast visokorojenemu grofu” — odgovori Pavel Ahac — „ali vsi smo pokorni cesarju in tak mož, kakor je gospod Ribelj, mora biti preslišan in sojen. O grofu se marsikaj govori, kar cesarju morebiti ne bi bilo povšeči — jaz vsega tega ne verjamem — ali povejte mu, da želimo stvar preiskati. In jaz sam bi rad denes govoril z Ribljem."

„Kaj, o grofu Tatenbahu se govori?" vpraša Stupan hud, toda vender bled.

„Nič hudega nisem hotel reči” — pravi sodnik. „Ali o Riblji ne morem verjeti, da bi se bil v gozdih pregrešil. Tu morajo biti tudi druge stvari, ali pa niso. Jaz bi se rad prepričal. In ko bi bil grof tukaj, gotovo bi mi to dovolil."

Oskrbnik Stupan je bil v zadregi. Poznal je oblast celjskega sodnika in samovoljno mogočnost Tatenbahovo ter odgovornost svojo. Vender ni dolgo dvojil, kaj mu je storiti.

„Brigajte se Vi za svoje Celjane in druge rokovnike," rekel je, „tukaj pri nas nimate iskati ničesa. Pregrešnike svoje bodemo mi Vam uže izdali tačas, kadar se nam bode dobro zdelo. Jaz ničesa ne rečem, kadar pride grof, potem boste slišali."

Sodnik Pavel Ahac vstane in pravi: „S teboj se ne bodem prepiral. Drugič bodemo govorili." 

Precej potem odide.

Simon Stupan mrmra: kako so ti mestni gospodje ošabni in prevzetni. Da bi prišel čas, ko bodemo poračunjali tudi ž njimi.

A vender ga je pekla stvar. Višji cesarski sodnik je izrekel besede, ki so kazale, da o Tatenbahu sluti več, nego li je prav. In da se zanimlje za Riblja, kateri pravo za pravo tudi po njegovem prepričanji ni po pravici zaprt — to se mu ni vse varno zdelo. — Zato še tisto popoludne osedla konja in odjezdi k grofu sam.

Trinajsto poglavlje

Na Sveti Treh kraljev dan leta 1670 dajal je grof Erazem Tatenbah na svojem gradu Frajštajnu pri Poljskavi, mej Mariborom in Slovensko Bistrico, veliko pojedino. Povabil je bil najodličnejše plemenitaže s Slovenskega Štajerja v gosti.

Ker se je odločilni čas bližal in je bil tudi Tatenbah pripravljen in bolj nego li kdaj odločen, hotel je tukaj tudi svoje tovariše in soplemenitnike vneti za stvar, da-si jim je ni mogel razkriti povse, ker to se mu je zdelo nepotrebno. Vsega svojega in svojih rodoljubnih hrvatskih zaveznikov črteža razložiti po dogovoru ni smel. Vsi so namreč računjali na zadnji trenutek in so delovanje svoje sistematično tako osnovali, da so samo tla pripravljali, zaupajoči, da bode iskra, kadar je ukresana, užge vse v plamen. V tem zmislu je delal tudi Tatenbah na tem zgodovinsko znamenitem gostovanji v Frajštajnu.

Vseh tukaj zbranih spodnje-štajerskih plemenitažev imen nam zgodovinska kronika ni ohranila. Pač pa iz zanesljivih historičnih pisem znamo, da so bili navzočni veljavni možje kakor Volk Kristofer, Kristjan iz Firstenberga, Žiga Friderik z Grotenave in drugi.

Vina se je pilo po stari navadi naših prednikov mnogo. In pri vinu so govorili mnogo moško besedo. Da nemško vladanje na Dunaji ne velja dosti, da bi to in ono moglo biti bolje, da bi posamezne dežele mogle in morale imeti boljšo samostalnost, kakor jo dovoljujejo ministri cesarja Leopolda I, o tem so bili vsi edini.

In na podlagi tega je Tatenbah vzdignil čašo na spomin celjskih grofov, kateri so znali svojo samostalnost z mečem v roci braniti in kateri so, „vojvode vseh Slovencev", raztegnili gospodstvo svoje nad južno Štajersko, Kranjsko in Koroško; spominjal je hrabrih Ogrov in Hrvatov, kateri od nekdaj branijo svojo državo in narod svoj. In vsa skupščina mu je pritrjala.

Mej gosti Tatenbahovimi v Frajštajnu pa je bil tudi eden, kateri se je bil povabil sam. Tatenbah je bil neoprezen dovolj, da ga je z veseljem vsprejel in se zarad njega čisto nič ni zadržaval v prostem ravnanji in govorjenji. To je bilo morebiti tem naravneje, ker je bil ta gost Jurij baron Losenštajn je njegovo ime prijatelj Tatenbahovega bratranca Otona Tatenbaha, kateri je na pol za vse podjetje vedel in bil pripravljen pomagati. Baron Losenštajn, prej v cesarski vojski bivši major, bil pak je baš zavoljo prejšnje izjave ali izdaje Grka Panajotija od cesarskih poslan, da opazuje Tatenbaha. To častno mesto je baron tudi zvesto izpolnoval, kolikor se mu je baš dalo. Da o pozitivnih rečeh poročati ni mogel, toliko previden je Tatenbah pač bil, sosebno pa njegova okolica. Denes pač, pri teh gosteh je Losenštajn mnogo čul, in tega tudi zakrivati ni znal. — Akoprem tega Tatenbah ni zapazil, izpregledal je brzo stvari njegov novi tajnik Rudolfi, kateri je zdaj nadomestoval Riblja in Vukovačkega. Ta je tudi hitro skrbel za to, da je grofa dobil na stran, prej nego li je mogel, vina vesel in v prenagljenem oduševljenji svojem, vse povedati.

Rudolfi, prej nadkonjar pri Zrinjskem in uže delj časa v jednaki službi pri Tatenbahu, Italijan po rodu (kakor sploh vidimo, da je bilo ob istem času mnogo Italijanov v jednacih službah po naših krajih) — prej ni imel veljave pri Tatenbahu, dokler je Ribelj v milosti bil in Vukovački ni bil odpozvan. Zdaj je duševno vladal nad Tatenbahom. Bistrook je bil dovolj, da je vso situvacijo spregledal in ljudi opazoval tako, kakor tega hitro oduševljivi, nagli a vender površni plemenitaž Tatenbah ni mogel. Tako je uvidel tudi ta dan, da ni bilo politično od strani njegovega gospodarja v društvu nezanesljivih mož preveč izpovedovati.

Še bolj pak je bil v brigi, ko mu je baš ta dan konjiški oskrbnik Simon Stupan prinesel poročilo, da se cesarski sodnik celjski Pavel Ahac zavzimlje za zaprtega Riblja, da torej to grofovo nasilje ni ostalo skrito. Rudolfi je namreč dobro vedel, da Ribelj pozna vso zaroto, da je mnogo najvažnejših pisem pisal za grofa on, da torej more vse izdati, ako pride do sodnega izpraševanja. Da pa Pavel Ahac to sodno preiskavanje lehko doseže in tudi hoče doseči, to mu je bilo tudi znano.

Gospoda gostje so bili še veseli pri polnih čašah vina, ko je Rudolfi grofa poklical na stran. Razložil mu je sumnjivost Losenštajnovo. Tatenbah se je takoj domislil mnogih znamenj in indicij v Losenštajnovem vedenji, tako da je bil brž prepričan, da ima njegov sluga Rudolfi dobro sodbo. V naglosti svoji je hotel dirjati v sobano nazaj in ogleduha z najkrajšim postopkom vreči iz družbe. Previdnejšemu Italijanu se je pa posrečilo, grofa utolažiti in na premišljenejšo pot navesti, to je, naj ga na miru pusti in ne govori več o važni stvari.

To je bilo tem lože, ker mu je takoj povedal drugo stvar: kar se tiče Riblja. V tej stvari je imel Tatenbah sam slabo vest. Zarad proste deklice, za katero mu ni bilo mnogo, izgubil je bil prej najpotrebnejšega slugo. In baš ta sluga je mogel največ proti njemu izpovedati. Da se s Pavlom Ahacem ni šaliti, to je tudi vedel. Kako to stvar popraviti?

„Izpustite ga iz zapora!" svetoval je Rudofi naravnost, da si je Riblja sovražil uže kot tekmeca svojega.

„A baš potem mi največ škoduje," pravi Tatenbah.

„Pustite to meni. Ribelj še ne ve, da nam je nevaren. Tudi ga zdaj ne moremo lehko uničiti tako, da bi nihče ne vedel. On se bode bal dolzega zapora. Jaz si upam od njega dobiti prisego, da molči. Samo denarja mu morate dati toliko, da bode mogel iz dežele strani in da bode hotel. "

„Delaj, kakor hočeš. Denarja dobiš, kolikor treba," pravi Tatenbah.

Veselica na Frajštajnu je minila precej v neredu. Tatenbah ni govoril ničesa več.

Rudolfi pak se je odpravil precej drugi dan v Konjice po novem svojem poslu.

Štirinajsto poglavje.

Preti odpreti grada trdna vrata.
 - Preširen

Bilo je 8 dne marcija meseca 1670.

Tatenbah je bil v Mariboru in je stanoval v svoji hiši, katere ime se je z nemškim priimkom do denašnjega dne ohranilo, „Freihaus“, kesneje lastnina Lanthierijeva.

Mariborsko mesto je bilo tedaj pač za tri četrtine manjše nego denes.

Ali vender je bilo v črteži Tatenbahovem, polastiti se tudi tega mesta. Ker je vedel, da so mariborski meščanje boječe duše, katerim vlada tisti, ki ima le malo oblasti, kopo oboroženih ljudij, ni se baš mnogo brigal za mariborsko prebivalstvo.

Pridobil je bil na svojo stran najvplivnejšega meščana, necega Bernarda Paumgartnerja. Temu je zaupal vse in ta mu je obetal vso pomoč, ker se je po edni strani bal mogočnega Tatenbaha, po drugi pa je pričakoval iz gotove zvršitve vsega črteža dober dobiček. Prebivalstvo mariborskega mesta je bilo tačas izključno slovensko. Paumgartner sam je bil sicer naseljenec, a udomačen. Ker je bil kot bogataš prvi mestni svetovalec in poleg tega po šolah izobražen človek, razumljivo je, da ga je Tatenbah izbral za svojega zaupnika.

Ob tem času je vladal uže v vsem slovenskoštajerskem prebivalstvu nenavaden duh. Narod ni vedel, kaj ima priti; ali kakor se pred viharjem čuti težak zrak, tako je bilo tudi te dni čutiti, da se pričakujejo velike reči, da-si ljudje niso mogli vedeti, kaj pride.

V Tatenbahovi hiši v Mariboru se je skrivaj rezal in sekal svinec v kroglje, speljavalo se je vkupe orožje, strelivo itd. Vse to se je godilo tajno, vender pred vsemi ljudmi ni moglo ostati skrito. Temne in zamolkle govorice so se širile mej ljudmi, toda po večjem je bilo vse Tatenbahu ugodno, ker nezadovoljnost je bila velika, sosebno cesarskih oblastev meščani in ljudstvo niso mogli prenašati. Mej prvimi, katere so sovražili, bil je mogočni mestni pisar Jakob Koder v Mariboru.

V zadnjih dnevih so se pak prigodile posebno tri reči, ki so vzbudile velik nemir ne samo po vsem dolenjem Štajerskem, temveč tudi zmele one može, ki so prav slutili, kaj se godi in pripravlja."

Zrinjskega vojaki, posebno jezdeci so bili namreč na naglem iz Čakovca predrli v slovensko Štajersko in se razsuli povsod, ogleduje in opazuje. Kjer se jim ni nihče ustavljal, tam so bili prijatelji z ljudmi, a kjer so našli bran, tam so se hrvatski vojniki tudi v slovenski zemlji nosili kot sovražniki.

V Svetinjah in v Mali Nedelji so se jim domačini postavili na pot. Začel se je bil bòj, hrvatska vojska Zrinjskega je neusmiljeno vrgla ob tla od nemških graščakov vojene nerazumne Slovence, in Mala Nedelja je izgubila mnogo ljudij in blaga, in mej nevednim in nepoučenim ljudstvom se je širil strah.

A ne samo to. Dne 7 marcija so predrli isti vojniški jezdeci Zrinjskega tudi v celjski okraj in so požgali Sveti Florijan pri Šetalah in še nekatere druge kraje, ki so se jim ustavljali.

Vse te strašne dogodbe so se zvedele v Maribor. In zvedel jih je tudi meščan Paumgartner. Zato je takoj tekel k Tatenbahu.

„Za božjo voljo, to ne bo dobro izšlo,“ rekel je Paumgartner Tatenbahu tresoč se od straha, ko je razpovedal vse govorice, ki so prišle v mesto.

„To ni nič hudega," odgovori Tatenbah mirno. Vse mora tako biti.“

„Ali da Hrvatje vpadajo v našo deželo! Da bode ljudstvo mislilo, da so naši sovražniki? In ti požari in poboji? Naposled pridejo celo do nas in ne ločijo nì prijatelja nì sovražnika?“ vprašuje meščan.

Večina vojske pride iz Hrvatskega. Prej pa je treba, da poznajo našo zemljo. Samo zato so se bile one čete prikazale. Čas se bliža. Vam se ni bati ničesa. Samo gledite, da ste Vi pripravljeni in mi mestno sodrgo držite vkupe, da vsaj proti nam ne divja."

„Pa kaj, če vas cesarski prenaglijo? Tega se jaz bojim. Uže se o stvareh preveč govori, a nikjer še ni ničesa videti, da mislite kaj začeti. Pripravljeni niste, gospod grof! Meni se tako zdi . . .“

„Nič Vam se naj ne zdi," pravi grof in potegne iz žepa pismo, katero pokaže meščanu.

Pismo je bilo od Frankopana, pisano latinski. Narisan je bil v njem ves črtež, po katerem naj Tatenbah dela.

Zarotnikom je bilo največ do tega, da dobodo v svojo pest Nemški Gradec, vladno središče. V tistem času to ni bilo tako težko. Kdor je imel grad in je vanj vrgel nekoliko vojakov, ta je imel v roci vse mesto in se je mogel polastiti vseh vladnih poslov in prostorov.

Posadka je bila tačas kakor povsod, tako tudi v trdnjavi graškega gradú majhna. Vender ni bilo mogoče Tatenbahu na tihem in brez hrupa vkupe spraviti toliko vojske, da bi se bil s silo mogel polastiti trdnjave. Kar s silo ni moglo iti, snovalo se je z zvijačo. Za to je Frankopan naredil črtež.

Z izgovorom, da hoče zarad nevarnosti pred tolovaji svoje zaklade spraviti v hiši svoji na Lugeku v Nem. škem Gradci, imel je po tem črteži Tatenbah spravljati več pokritih voz v Gradec. V teh vozovih bi bili skriti najčvrstejši hrvatski vojaki iz granice. Pri „železnih vratih" bi se moralo streti kako kolo pri vozovih, ali sploh najti kak zadržek, da bi se vozovi ustavili, hrvatski junaki iz njih poskakali in v zvezi z vozniki in nekaterimi uže v Gradci pripravljenimi Tatenbahovimi zaupnimi vojniki in hlapci stražnike pri mestnih vratih pobili, v mesto udrli in skozi skrivno podzemeljsko pot, ki drži iz cesarske hiše do grada, posadko na gradu nenadno napali ter se tako polastili grada. Ako je to dobljeno, dobljeno je vse.

Vse to je bilo v Frankopanovem pismu, katero se pozna dandenes v celoti samo po obsežku, iz originala so ostale dokumentarično samo početne besede: „Care frater, significo tibi, quod Turcae jam sunt in procinctu progressus facturi." (Dragi brate, naznanjam ti, da so Bošnjaci uže pripravljeni predreti. Čudno je, da se v aktih imenujejo vojaki iz juga „Turcae“, najbrž je to zarad osebnega zmenka, ali pa zato, ker so tačas pri nas imeli vse vojne čete iz juga za Turke, kakor še dandenes naš najprostejši kmet, kadar čuje o bodoči vojski, meni, da bode vojska s Turkom.) 

Meščana strese groza.

„Zaupal sem Vam mnogo, a zanašam se, da nikomur, niti ednemu človeku ne govorite o tem," pravi grof.

„Jaz nisem ničesa čul, nečem ničesa vedeti. Bog nas varuj!" šepeta Paumgartner.

In ker mu tu ni bilo dobro pri srci, poslovi se. Iz Tatenbahove hiše gredoč se ozre na pragu gori in doli po ulicah, ali ga ne vidi kakšen oseben sovražnik, da prihaja od Tatenbaha. Zavije se potem v plašč in s trdnim sklepom, da se bode odslej bolj varoval, ničesa vpraševal, ničesa govoril, temveč čakal, kako se razvijo stvari same brez njega, koraka brzo domov.

Petnajsto poglavje.

Kak on hitro v hišo stopi,
Ona mrtva uže leži,
 - Narodna pesem.

Nekoliko dnij prej nahajamo mladega popotnika na konci svojega pota, pred gradom Podčetrtek. Bil je to Baltazar Ribelj.

Kako se je izpremenil v tem! Videl se je za več let starejši, vsa postava je bila nekako bolj sloka lice upalo in vsa zunanjost zanemarjena.

A ni čuda, da je bilo tako. Zadnje mesece je učakal več, nego mu je bilo ljubo, duševno in telesno prebil toliko, da se je izraževati moralo tudi na zunanje.

Zarad strahú, katerega sta Tatenbah in Rudolfi imela pred Pavlom Ahacem, prišel je bil Rudolfi nemudoma k Riblju v ječo. Prigovarjal mu je, ako hoče biti prost, naj priseže, da bode: prvič nasproti vsem in vsakemu molčal o tem, kar ve o Tatenbahu, drugič pa, da bode odšel precej iz dežele. Za to poslednje mu je ponujal znamenito vsoto denarja.

Pač je v samotnem zaporu Riblju razkipelo sovraštvo do dosedanjega svojega gospodarja po vseh žilah. Maščevati se onemu, ki mu je s smelo kruto roko potrgal vse lepe podobe o prihodnji sreči na tla ter jih tam hladnokrvno poteptal, to je bila njegova vroča želja. A kako jo izvesti! Oni, kateremu velja sovraštvo, visoko je zgoraj. Sto in sto rok mu je postrežnih. On pa, Ribelj, bil je zdaj v njegovih rokah, zaprt, sam, razorožen, brez pomoči in prijatelja. In poznal je dobro svoj čas, vedel, da se ne šteje niti ne premišlja dolgo za edno človeško življenje. Kako lehko ga puste do smrti v tej temni ječi, ali kako lehko dobi jetničar njegov ukaz, na tihoma spraviti ga v kraj. Taki grozni preudarki so počasi strli Ribljev vzklonen duh in — ko je bil prišel Rudolfi s svojo ponudbo, poprijel se je je Ribelj brž, kakor v strahu, da mu ne bi bila ta rešilna vrv zopet odtegnena.

Prisezal je najsvetejše prisege, kakor mu je Rudolfi nalagal.

Namenjen je bil na Nemško. Pa sam? Kam? To so bila vprašanja. In zopet je vstajala slika iz megle spominov, podoba one deklice, s katero ga je družila prva in edina srčna vez.

Ni mogel na pot, da bi je ne bil še edenkrat videl. A ipak ni tudi k nji mogel. Kaj je ž njo, o tem ni vedel ničesa. Ni imel nobenega človeka, s katerim bi mu bilo mogoče govoriti o tej stvari.

Prihajala mu je večkrat misel, da deklica ni kriva, da ves položaj ni takov, kakor ga je on v prvem hipu videl, da se je prenaglil. Z nekakim zadoščenjem se je te misli oklepal in vedno bolj se mu je zdelo nemogoče, da bi se mu bilo izneveriti moglo ono prej tako srčno udano bitje.

Po drugi strani mu je govorilo srce, da more morebiti nji odpustiti mnogo, vse, vse. Ž njim naj deklica pojde, daleč v širni svet, kjer bode mogoče pozabiti minulosti, kjer ni brezvestnih zapeljivcev, kjer je mogoče začeti novo življenje.

Tih in skrit je živel Ribelj nekaj časa v Celji, odlagaje od dne do dne izpolnitev svoje prisege, pa tudi pot v Podčetrtek.

Naposled se je odločil za odhod in nahajamo ga tam.

Ko stopi na dvorišče, priteče mu veliki Gornikov pes naproti, a neče več v njem poznati starega hišnega prijatelja, katerega je prej pozdravljal. Sovražno laje nanj in mu zastavlja pot.

„Česa iščeš tod?" vpraša ga osorno Goruik, kateremu so te mesece, kar ga ni bilo tukaj, vidno osiveli lasje.

„Kaj je z Marijanico?” vpraša Ribelj.

Gornik trpko namežikne, obrne se strani in pravi : „Le pojdi, od koder si prišel, tukaj nimaš česa več iskati. Bolje bi bilo, da bi ne bil nikoli prišel pod streho, kjer sem jaz spal."

Rekši mu obrne hrbet in odide.

Ribljevo klicanje je bilo zastonj. Na dvorišči je obstal sam. Od raznih oglov so ga posli sumnjivo in kakor boječe gledali in stikali glave.

A tako on ni hotel oditi. Stopi čez prag, da bi šel sam pogledat v grad. V veži najde staro deklo Mreto. Starka ugledavši ga iztegne velo svojo roko po njem.

„Prekesno ste prišli, prekesno!" govori in solze se ji polijo po nagubanem obrazu.

„Kje je Marijanica ?" ponavlja Ribelj svoje vprašanje in v strahu, ki je mladega moža zdaj obšel videčega vse izpremenjeno, pozabljena je bila vsa minulost, živo je bilo v njem samo hrepenenje deklico zopet videti.

„O zakaj niste prišli, gospod Baltazar!" tarna starka. Kako je Vas klicala po imeni, zmerom, po dnevi in po noči. Baltazar, rekla je, pridi k meni, odpústi meni, je rekla. Lepa je bila, ko se ji je v glavi blelo od vročinske bolezni, rdeča kakor roža in bela kakor mleko, pa je molila k Bogu za Vas, tako lepo molila, in pri Bogu ji je odpuščeno, gotovo je v nebesih za angela. O zakaj niste prišli prej, kako bi jo bili obveselili, in še ozdravela bi bila, tako Vas je želela."

„Mrtva!" Bled kakor zid, na katerem je Ribelj bil naslonen, globoko vzdahne. Starka pripoveduje na drobno in gostobesedno, kaj je deklica govorila, kako nikogar ni bilo blizu, le ona sama je trpela in bedela pri nji vse noči.

„In kaj so ljudje vse pripovedovali: da ste Vi, gospod, zaprti, da Vas ne bode nikoli več k nam. Ona tega ni verjela, nì jaz nisem verjela ter i nisem ničesa pravila, kaj ljudje govore. Zmerom me je vpraševala, če ste uže prišli. In mislite si, ona je mislila v svoji bolni glavi, da se je Vam zamerila tako, da ji ne boste odpustili. Gospod Baltazar je dober človek, tako sem ji jaz vedno pravila, on te ima rad, sem rekla, in na pomlad bode gotovo zopet prišel, sem rekla, in glej, res ste prišli, ali ona Vas ni učakala, ubožica."

„Kdaj je bil grof tu ?" vpraša Ribelj.

„O gospoda ni bilo več od tistega dne, kar je z Vami tako grdo ravnal. Precej potlej je Marijanica zbolela; potem ji je bilo bolje, a vesela ni bila nikoli več; in potem je zopet zbolela. Grof, da! Ona ni mogla slišati o njem. Mene je bilo groza imenovati ga, ker se je ubožica kar tresla, kadar je slišala kaj o njem. Jaz sem uže prej rekla, da to ne bode prav, ko se je on začel sladkati okoli nje. Pa je res tako prišlo; Bog me varuj, da bi o gospodu grofu kaj hudega govorila, ali nesreča je k nam prišla ž njim. O da bi bili ostali v vinogradu na Visovljah, a ne šli v grad. Kako je bilo tam gori lepo, dokler ni grof prišel."

„Preklet bodi!" mrmra Ribelj mej zobmi, srepo gledaje v tla.

V tem hipu pride oskrbnik Gornik na prag. Ugledavši Riblja pri stari dekli svoji obstoji, kakor bi premišljal, ali bi stopil naprej ali bi se ognil nazaj. 

Ribelj stopi k njemu in pravi: „Pojdi sem, stari, zadnjikrat je, da te nadlegujem. Ti nisi imel poguma, da bi bil nož zasadil v človeka, ki ti je uničil pošteno hčer. Zato poglej zdaj mene; česar ni storil njen oče, to bode vender storjeno."

Preko trhlega obraza starega oskrbnika zaigra čuden nasmeh. Gornik je rad čul te besede, ali poznalo se je, da govornika tudi prezira.

„Prinesi vina!" pravi starec dekli. In ko starka odide po vino, sede Gornik k mizi, ki je stala v veži in Riblju odkaže prostor poleg sebe. Ribelj sede in pokrije obraz z rokami. Ko imata vino na mizi in stara dekla odide, prične Gornik:

„Nož? Da, imel bi ga za njega in za tebe. Kaj si hodil k meni? Kdaj sem te klical? Gospoda mi je dajala kruh, ti in tvoj gospod. Ali s pelinom ste mi belili, z nesrečo solili,"

Nema sedita potem oba moža.

Gornik, v služabnosti ostarel mož, nevajen svoje notranjosti odkrivati, vajen molčati in pokoren biti tudi tačas, kadar se mu ni godilo prav, izrekel je v kratkih besedah več nego kdaj prej. Ko je bil nekdaj prej izgubil ženo, ni tožil; ko je zdaj izgubil hčer, edino bitje, do katerega je imel toliko srca, kakor ga more imeti človek njegove nature tudi zdaj je delal dalje in služil dalje gospodarja svojega, kakor mrtva mašina.

Ribelj bi bil pač protestoval vselej sicer, da starec tudi njemu očita provzročevanje svoje nesreče. Zdaj ga niti čul ni. Bil je poln svojih mislij. Nadvladovala pak je edna maščevati se!

Pri vinu jo je povedal Gorniku. Ta mu ni prigovarjal, a tudi ne odgovarjal. Delal je obraz, kakor bi hotel pokazati, da mu je vse edno, ali svet še dalje stoji, ali se pogrezne.

Šestnajsto poglavje.

   Ne vid’lo ga sunce! 
On izdade čestitoga kueza, 
Gospodara i moga i tvoga. 
 - Srbska narodna pesem.

Pozno na večer 9, dne marcija meseca 1, 1670, korakal je v plašč zavit samoten mož počasno skozi Gospodske ulice v Mariboru in zavil na velicem trgu proti mestni hiši.

Čim bliže je k tej prihajal, tem počasnejša mu je bila stopinja. Nekoliko korakov pred svojim ciljem postane. Mesečina mu obsveti obraz. Naši bralci bi spoznali takoj Baltazarja Riblja.

Bil je bled in zmršen in ko je pogledal, ali je v stanovanji mestnega pisarja Jakoba Kodra še luč in je zapazil še osvetljena okna, stresnil se je in se obrnil strani.

Tako je utegnil premišljati tudi Juda Iskarijot pri poslednjem koraku, ko je stopal k sovražnikom izdajat svojega Gospoda. Ali premislil se ni.

Ribelj stresne z glavo in kakor bi hotel klic boljše vesti odbiti od sebe, odgrne s pestjo edno plat plašča ter se zavije proti vhodu mariborske mestne hiše.

Mestni pisar tačas nikakor ni bil kaka taka uboga služabna duša, kakor so denašnji mestni pisarji. Temveč ob onem času je bil pisar pravo za pravo prva oseba v mestu, kajti čeprav so uživali drugi večje naslovne česti, združevalo se je v rokah učenega mestnega pisarja vse važno delo, sosebno vse pisanje —  v onem času redka znanost.

Takov oblasten mestni pisar mariborski, Jakob Koder, imel je čez dan baš toliko posla, da se niti najesti ni utegnil ob pravem času. Zato je sedel ravno pri večerji.

Koder je bil debel mož. Sedel je pri večerji široko razperjen. Poznalo se mu je, da mu je zadoščenje želodčevim potrebam največje njegovo veselje. Ker je bil neoženjen samec in uže precej v letih, morebiti je bilo to naravno. Baš je bil Koder po zadnjem založaji svoje večerje natočil si vina in ga zadovoljno izpil, ko stopi njegov sluga v izbo in mu naznani, da čaka zunaj mož, ki hoče z gospodom mestnim pisarjem precej govoriti.

„Naj pride po dnevi!" zareži Koder.  Sluga odide, a vrne se kmalu nazaj in pripoveduje, da tujec neče oditi, temveč da hoče vsekako še nocoj govoriti z gospodom, da ima nekaj imenitnega povedati, za kar bi bilo drug dan morebiti uže prekasno.

„Kaj še, morebiti je kak tat ali razbojnik, odpravi gi!" reče Koder.

„Ne vidi se kakor bi bil tat. Mlad gospod je, čedno oblečen."

„Pústi ga noter; a potlej tukaj v sobi ostani, ne more se vedeti, kdo je in kaj hoče.“

Precej potem privede sluga Baltazarja Riblja v stanovanje Kodrovo.

„Gospod Ribelj!" začujen gleda Jakob Koder od mize vstanši. Nabere debelo lice in čelo v take gube, da se je poznalo, kako si z nepričakovanim obiskovalcem nista posebno v dobrem prijateljstvu. „Kaj hočete od mene?"

„Imam važno stvar govoriti z Vami," pravi Ribelj in nepovabljen sede na stol. Koder se odmakne, videz Ribljev mu ni bil po godu, niti njegov srepi pogled. Ali hlapec je bil v kotu sobe; ni se bilo torej bati ničesa.

„No, storite brž," pravi Koder „noč je, k pokoju treba iti."

„Vi ste prijatelj deželnega profosa Franca Vilskega?” vpraša Ribelj.

„Prijatelj? Ne, kdo se more imenovati prijatelj tacih visokih gospodov," odgovori plaho Koder.

„A znani ste ž njim. Rabelj je on, in Vi tudi delate v tem. Ali hočete, da Vam izročim plemenito glavo pod meč, da se Vam bodo duše vaše smijale od veselja?"

Rekši se Ribelj zagrohoče. Koder se odmakne še nekoliko dalje od njega.

„Vidim, da se me celo bojite," roga se Ribelj. „Neumni ste, hvaležni mi bodite, da Vam tako postrezam. Poglejte! (Iz žepa vzame listino in razvije pismo.) Poznate li te podpise in imena ?"

Jakob Koder pogleda v veliko pismo, katero mu Ribelj moli naproti ter here:

„Tatenbah,… .Zrinjski,… Frankopan…”

Ribelj mu pismo odtegne in pravi:

„Veste, da so to izdajalci cesarjevi in njegove države?"

Jakob Koder ni mogel od kraja besedice ziniti, usta je odpiral in kakor nehote roko iztezal po pismu. 

„Ne tako brž. Povedite mi, kaj boste storili s pismom, ako je Vam dam? Ali mi obljubite, da je pošljete brez zamude deželnemu profosu Juriju Francu Vilskemu? Ali obljubite, da boste vse storili, da upropastite grofa Tatenbaha s temi dokazi njegovega izdajstva, katere Vam izročam jaz?"

„Obetam, dajte semkaj!" pravi Koder.

„Tatenbaha v prvi vrsti. Tega hočem poteptati kakor črva v prah, tako, še bolj kakor je on mene in srečo mojo. Maščevanje me je prignalo k Vam, naredilo iz mene izdajalca."

„In kaj je v tem pisanji?" vpraša Jakob Koder.

„To je original „lige" ali pogodbe, katero je Tatenbah sklenil s hrvatskimi zarotniki na Lokatelijevem gradu v Lepšini, v kateri jim je obetal vso svojo pomoč pri uporni vojni proti cesarju. Pogodbo sem pisal jaz. Tatenbah misli, da ima original v rokah, a original je tu, on ima samo moj prepis pisma in po mojem peresu ponarejene podpise. Ta dokument sem spravil, da mi prinese srečo, da ob svojem času oblast dobim zanj. Zdaj mi sreče ni več treba, mrtva je zame; zato naj prinaša maščevanje in smrt. Nate! Pošljite takoj, sicer bi bilo prepozno. Uže so njih priprave skoraj gotove. Uničen mora biti!"

Ko je Ribelj zapuščal Jakopa Kodra, kateri je imel zdaj velevažno dokazilo v rokah, in bil baš vrata zaprl za sabo, tresle so se mestnemu pisarju roke od vzburjenosti in veselja, da mu je nenadoma dana prilika prikupiti se najvišjim gospodom.

A Ribelj se je sam obtožil, da je on pisal to veleizdajno pogodbo. Bil je sokrivec. Mogel se je prej svoje izdaje pokesati, nego li je to pismo prišlo v prave roke.

To je Jakopu Kodru po bliskovo šinilo v glavo, in ker hvaležnosti ni nikdar poznal, ker je po svoji naturi sovražil, vse ljudi katere je mogel ovaditi in izdati, pokliče brž slugo in mu pravi:

„Teci, skliči stražo, pa tiho, in veliko plačilo dobite od mene, če mi ulovite in zaprete tega gospoda, ki je šel od mene."

Sluga odhaja, da bi izpolnil povelje; mestni pisar pak se uglobi v branje dragocenega dokumenta, in kakor ne bi verjel, da-li ga ima resnično v rokah ali se mu samo sanja, bere zopet in zopet od početka.

Sedamnesto poglavlje

Dne 21 marcija je bil petek. Petek je po ljudski veri dan nesreče in nezgode.

Nad stolnim mestom štajerske dežele Nemškim Gradcem je visel meglovit, pust dan. Po graških ulicah je bil zmrzel sneg, da-si se je čas bližal uže pomladi. Ljudj je bilo ob desetih dopoludne malo na ulicah. Vzrok temu so bile morebiti zamolkle govorice, ki so šle od ust do ust. Vojakov je bilo tu in tam mnogo videti, posebno dragoncev na konjih.

Tatenbah je bil v Nemškem Gradci. Danes pred poludnem so bili plemenitaši iz dežele sklicani k nekemu posvetovanju. Mej povabljenci je bil tudi on.

V svoji hiši na Lugeku se je bil baš svojemu dostojanstvu in bogastvu vredno opravil, da bi v krogu sostanovnikov svojih sijajno izpolnil mesto svoje. K njemu pride stotnik Kaldi.

„Kaj novega?" vpraša ga Tatenbah mirno.

„Meni se vidi, da ne bode ničesa dobrega. Ni nemogoče, da smo izdani. Bil sem pred dvorcem. Tam so gospodje zbrani in tiho govore mej sabo. Meni ni dobro pri duši, in dozdaj sem še vselej prav slutil. Jaz bi Vam svetoval, da se tiho umaknete iz tega gnezda in da odidete naglo na posestva svoja.“

Tatenbah se nasmehne.

„Kdo li se bode upal nam kaj storiti ali samo reči ?" vpraša porosno. „Slabo Vam vojniku pristoja takov strah."

„Vojnik nimam strahú, ako vidim sovražnika pred sabo, kajti pred takšnim se lehko branim. Drugačen je sovražnik v temi, za hrbtom, kjer ga ne vidim. In jaz se bojim, da imate Vi tacih."

„In kaj za to ?*

„A! mi imamo glave tikoma blizu zanjke, gospod grof! Cesar ima še dosti ljudij, ki se mu s tem žele prikupiti, da mu izdade soplemenitnika svojega“, pravi Kaldi.

Tatenbah stresne z glavo, kakor bi hotel z za hip obledelega lica in iz glave otresti vsako bojazen; prehodi dvakrat naglo sobo gori in doli in vpraša : „Ali misliš, da bi se kdo upal roko položiti na grofa Tatenbaha, kneza Ravenstajnskega, skrivnega svetovalca cesarjevega ?"

Tu v Nemškem Gradci ni nič nemogoče“, odgovori Kaldi.

„Ako tudi kaj slutijo, dokazov še nimajo, ne morejo imeti. In predno se bodo odločili do tega, da proti moji osebi kolikaj počnejo, zvedel bodem gotovo vsaj nekaj, toliko imamo že prijateljev. In potem je treba stoprav misliti na odmikanje. — A zdaj je čas, da grem. Me li spremite? — Ne! ostanite tu, jaz grem sam.  Kmalu se vidiva!"

In šel je sam.

Ko pride pred cesarski dvorec, najde mnogo znancev v gručah stoječih in tiho mej sabo govorečih ljudij. Okoli je stalo mnogo vojakov. Opazil je, da se obračajo vse oči nanj.

Pristopi k edni gruči, kjer je stalo več njegovih znancev: grof Brajner, grof Stubenberg, baron Jehlingen in drugi. Vpraša, kaj je novega, a nobeden mu ne da pravega odgovora.

Začenja mu prihajati neizrecno tesno. Ko bi bil mogel iti nazaj, bil bi to storil precej. Ali potem bi se bila še bolj vzbudila sumnja. Ni se dalo. Moral je dalje, naj pride, kar hoče. Da hudega ne bode, to je upal še.

Ogovori potem Kelersperga. Ta se uda ž njim v legek navaden razgovor o vsem in ničem, kakor je navada. A Tatenbach opazi tudi na njem, da se nosi neobično hladno.

„Kaj pa imate danes vsi?" vpraša ga Tatenbah. Glas se mu nekako trese.

Predno je bilo treba Kelerspergu odgovoriti, pristopi k njima baron Losenstajn, isti, ki je bil uže prej, pri znanem obedu v Poljskavi, vzbudil Taten

bahovo sumnjo. Baron je imel danes čuden, prijazen nasmehljaj na ustih, ko je Tatenbaha pozdravil in mu rekel:

„Grof Tatenbah, prijatelji Vas čakajo pred svetovalsko sobo. Hočete li vstopiti ?"

„Idete z nami ?" vpraša Tatenbah Kelersperga. 

„Ne z Vami!" odgovori ta resno.

Ko Tatenbach stopi v prednjo sobo, najde zase strašen prizor. Ob stenah je bilo polno oborožencev, spredaj so stali: graški mestni sodnik, najhujši njegov sovražnik grof Franc Adam Ditrihstajn, deželni profos Jurij Franc Vilski (ali kakor se je nemški pisal: von der Will), obristlajtnant dragoncev Ivan Tomaž Sajer in drugi. Vse oči so bile prebodljivo uprte na Tatenbaha, in predno je mogel zbrati svoje misli, bila so vrata za njim zaprta, oboroženi vojaki so mu stopili za hrbet in ob straneh.

Obristlajtnant Sajer in graški mestni sodnik stopita pred Tatenbaha, in prvi dvigne roko ter glasno in slovesno pravi:

„Gospod Ivan Erazem grof Tatenbah in Rajnstajn, jaz Vas v imeni cesarjevem v zapor devljem zarad veleizdajstva! Dajte meč svoj sem!"

Ponosni, veliki mož ni mogel nobene besede izustiti, ko je nanagloma videl, da je izgubljen. Njegov pogum, kateri ga je v zadnjem času spremljal povsod, zapustil ga je v zadnjem tem trenutku. Tresel se je na vsem životu. Kakor mehanično je prijel za svoj meč. A ne, da bi se postavil v bran, kajti bil je tu sam množini nasproti, vsaka bramba bi bila zastonj. Hotel je meč odpasati in ustreči ukazu, naj ga izroči kakor jetnik. Toda roka se mu je tresla tako, da je precej časa potreboval, predno je odpasal orožje. Sajer vzame Tatenbahov meč in migne vojakom. Dva podoficirja Žak-Gerhardovih dragoncev pristopita, vsak prime Tatenbaha pod edno pazuho in, s Sajerjem na čelu, odpeljejo oboroženci grofa skozi skrivni hodnik na grad.

Na gradu ga izroče stražmeštru Juriju Vambrehtu, kateri ga zapre v posebno, dobro zatvoreno sobo. Obilo straž se nastavi na gradu. nastavi na gradu. Govorica o tem, kar se je ravno zgodilo, razširi se zdajci po vsem mestu, in jako poveličano, olepšano in spačeno pripovedavanje o strašni zaroti, ki je zdaj preprečena, gre od hiše do hiše, od soseda do soseda.

Osemnajsto poglavje.

Pismo, katero je Ribelj izdal mariborskemu mestnemu pisarju Jakopu Kodru, bil je le-ta precej drugi dan poslal v Nemški Gradec deželnemu profosu Vilskemu, kateri ga je zopet nemudoma poslal na Dunaj knezu Lobkovicu, ministru cesarja Leopolda. Na Dunaji so uže s Hrvatskega in Ogerskega bili o zaroti precej poučeni, tudi baron Losenstajn je bil Tatenbaha ovadil uže prej. Ravno tako je bil celjski sodnik Pavel Ahac kmalu po Ribljevem izpuščenji iz ječe, obširnejše, akoprem ne jasno ovadno poročilo o Tatenbahovih namerah poslal v Nemški Gradec predsedniku grofu Brajnerju. Zdaj ko so imeli dokaz v rokah, niso se več mudili, temveč ukaz je bil prišel Sajerju v Nemški Gradec, naj z vso previdnostjo pa z vso odločnostjo postopa proti Tatenbahu. Kako se je to zgodilo, povedali smo v zadnjem poglavji.

Obristlajtnant Sajer je ravno tako brž in odločno postopal tudi po zaporu Tatenbahovem. Uže prej je bil povse na tihem poslal na slovensko Štajersko, v Maribor, Slovensko Bistrico in v Celje čete vojakov, kateri so imeli čakati daljših ukazov. V Mariboru so bili cesarski dragonci uže pred 10. marcijem, ko je bil Tatenbah tam. A vse te priprave Sajerjeve so se vršile tako na tihem, da preveč brezskrbni Tatenbah ni slutil nobene nevarnosti. Tudi je bil v poslednji čas v srečo svojo že tako zaupan, da bi noben svět v tem zmislu ne bil nič izdal.

Takoj po zaporu grofa Tatenbaha je mogel torej obristlajtnant Sajer polastiti se njegovih gradov in imenja ter razorožiti posadke na Tatenbahovih gradovih. Ker je bil namreč uže čas blizu, ko je imel pokniti glavni upor po slovenskem Štajerskem, bili so zbrali in nekoliko tudi oborožili Tatenbahovi oskrbniki prilično število kmetov. Tako so čete čakale na konjiškem gradu, v Statenbergu, Podčetrtku, na Račjem itd. Posebno v Konjicah je bil Simon Stupan lepo četo nabral na Tatenbahov ukaz. Semkaj je bil Tatenbah tudi ukazal pripeljati svoje izbrane zaklade iz Račjega, ker se je bal za poslednji grad, kot čisto na planjavi stoječ in (tačas) samo z močvirjem okoli le nekoliko zavarovan. Dne 21 marcija je bil on v Nemškem Gradci zaprt, dne 22 marcija so, kakor kažejo protokoli, trije težko obloženi vozovi v Konjice pripeljali te dragocenosti.

Ali uže tri dni potlej, namreč dne 25 marcija, prišli so v Konjice in potem precej na druge Tatenbahove gradove Sajerjevi dragonci s cesarskimi komisarji na čelu, kateri so vse dragocenosti in imetje zapečatili in odvzeli. Strah je obšel Simona Stupana, ko je čul, da je zaprt gospodar njegov. Da-si je imel na konjiškem gradu zbranih trikrat toliko oboroženih mož, kakor je prišlo iz Maribora in Slovenske Bistrice cesarskih dragoncev ni se upiral, temveč takoj izročil komisarjema vse ključe, dal svoje podložnike razorožiti ter jih poslal domov. Za cesarska komisarja sta bila namreč imenovana Gašpar Kelersperg in grof Adam Ditrihstajn. Da bi svojo vernost cesarju in svojo nedolžnost v vsi zaroti dokazal, pozival se je Stupan na svedočbo gospoda Pavla Ahaca, toda ta je moral slabo pričati zanj, kajti prijeli so tudi Stupana in ga odpeljali v Gradec kot pričo v veliki pravdi, ki se je imela goditi s Tatenbahom.

Isto tako se je zgodilo z oskrbnikom v Statenbergu, nekim Kristofom Jamnikom, s starim Jurijem Gornikom in Avguštinom Šmidom, oskrbnikom v Račjem.

Ko so Tatenbahovi prijatelji čuli o njegovem zaporu, podvizali so se, uničiti sledove sporazumljenja in prijateljstva ž njim, povsod zatajevati ga, in so pokorno in prilizneno lazili, udanost svojo cesarju dokazovat. Drugi so naglo zapustili deželo. Mej temi je bil Tatenbahov bratranec Oton Tatenbah, kateri je bil (ne ve se kam) ubegnil. Rudolfi se je umeknil v Čakavec. Tretji pa, mej temi najodličnejši, grof Karel Turn, deželni glavar goriški, bili so možje dovolj, da tudi v skrajni nesreči Tatenbaha niso zatajili, a sozato delili njegovo usodo, to je, bili so zaprti. Grof Turn je bil na gradu v Nemškem Gradci zaprt dolgih osemnajst let, namreč do smrti svoje 1, 1689.

Tatenbah je bil komaj šest dnij na gradu, ko je bila sodna komisija za njega sestavljena. Mej svojimi sodniki je Tatenbah našel največe sovražnike svoje, in to mu je moralo podirati upanje, da bi srečno izšel iz zapora, ali da bi otel življenje. Sodišče, katero je bilo sestavljeno samo za ta slučaj in je imelo skrivne seje ter se imenovalo tudi skrivni svet, bilo je sestavljeno iz naslednjih mož: predsednik grof Brajner, grof Jurij Žiga Herberstajn, kancelar baron Jehlinger, grof Stubenberg, Stirk, Ditrihstajn, Auersperg, barona Tirndl, Javornik, Argento, Hiršfeld, Markovič, Kalanci, Prentek in Kelersperg. Cesarski tožnik o veleizdajstvu Tatenbahovem je bil komorski prokurator dr. Megerle, nevaren protivnik, ker eden najjezičnejših pravnikov svojega časa. Branili so Tatenbaha trije odvetniki, doktorji Jan Pfajfer, Matija Patricij in Julij Tencij.

Preiskavanje in sodno preslišavanje se začne vršiti z vso odločnostjo. Tatenbah je bil kesneje zopet dobil srčnost, in upanje v srečo svojo se mu je zopet vrnilo.

Devetnajsto poglavje.

Kmalu za Tatenbahom je ednaka usoda zadela tudi ogerske in hrvatske zarotnike. Vse je bilo, posebno na Hrvatskem pripravljeno, da upor vsplamti in velikansk vzrase, ko bi ne bil prezgodaj izdan in da so bili zarotniki sami mej seboj zanesljivejši in previdnejši.

Zrinjski je na Hrvatskem zbiral vojsko. Nabral je bil uže 8000 mož. Računal je posve dobro, da, ako brž ima prilično število izurjenih vojakov v roci, vstane vsa Hrvatska zanj, kakor požar se bode upor širil na sever, in dobljeno je vse.

Frankopan je delal v Primorji in v Zagrebu. V Zagreb je vrgel 200 svojih mož in imel na ta način stolno hrvatsko mesto v roci. Isti dan 21 marcija, ko je bil v Nemškem Gradci Tatenbah zaprt, dobil je Frankopan od Zrinjskega pismo, v katerem ga uže svari, naj pazi na cesarske regimente, sicer pa naj se požuri, kajti ako se vse ponesreči, bode kriva njegova (Frankopanova) in drugih zaveznikov počasnost.

Posebno pa Zrinjski v tem pismu Frankopanu naroča, naj pazi na pisma, katera mu piše Vukovački iz Carigrada, ker ta pisma bi mu utegnila vzeti življenje. To je dokaz, da je Vukovački do zadnjega z vso odločnostjo delal in tudi druge k odločnosti vzbujal.

Ko je bil Tatenbah prijet, in še nekoliko dnij prej, poslali so bili iz Nemškega Gradca cesarju natančna poročila o gibanji na Hrvatskem. Ravno tako je cesarjev minister Lobkovic iz Karlovca in Zagreba dosti zvedel. Isto tako so Turopoljci, ti slivarski hrvatski „plemenitaši“, hiteli cesarju poročat zvestobo svojo. Škof zagrebški, Martin Boronič je sam šel na Dunaj.

Cesarjeva vlada, tako za Zrinjskega prezgodaj poučena, mogla je z močjo delati začeti. Prosila je več državnih knezov za pomoč in jo dobila. Po ogerski dvorski kancelariji je poročila Hrvatom, da ni Zrinjski več ban, in da ga ima „in juridicis“ namestovati zagrebški škof, „in militaribus" pa grof Nikolaj Erdedij.

Feldobristvahtmajster baron Spankau pak je dobil od cesarja povelje nemudoma iti v Nemški Gradec in tam stopiti na čelo onih regimentov, ki so se ta čas zbrali, in pomnožiti to vojsko svojo kolikor mogoče ter udariti na Zrinjskega, predno utegne urediti vojsko svojo.

Tako se je zgodilo, a ne brez nekoliko male nepoštenosti. Poročilo se je namreč, da hoče vlada poslušati svete zagrebškega škofa in se z Zrinjskim pogoditi. Zaradi tega je bil zadnji hip Zrinjski, videč, da je Tatenbah zaprt in da on sam nima upanja o velikem vspehu, poslal na Dunaj necega patra Forstala s svojim sinom. Temu patru je Zrinjski dal polnomočje sklepati in skleniti zanj pogodbo in mir s cesarjem. Pogoji, s katerimi se je hotel Zrinjski udati, bili so mej drugimi: domačini v Hrvatski naj morejo postati brez pristranosti generali, obristi in kapitani; grofu Zrinjskemu naj se da za zmerom generalat Varaždin, grofovina Gisin in Kočevje, Reka in Trsat, splošna amnestija naj se dovoli; cesar plača 40.000 gld. dolga Zrinjskega; v Kapronci mora biti podkapitan kakov Kranjec, takšen mož, ki mu more on zaupati; ako mogoče, začne se ofenzivna vojska; on (Zrinjski) ne terja prvega poveljništva vojske, ali terja takega poveljnika, ki ni sovražnik hrvatskega naroda. Gotovo ti pogoji delajo Zrinjskemu čast, a so takisto dokaz, da je mož, ki jih je mogel cesarju diktirati, imel tudi potem še mnogo srčnosti, ko je bil Tatenbah — uže v ječi.

Toda baš ob tistem času, ko so se cesarjevi svetovalci s slòm Zrinjskega dogovarjali in pogajali, delali so za hrbtom z dejanskimi pripravami proti Zrinjskemu.

Več dnij so namreč visoki gospodje meniha, prijatelja Zrinjskega, varali in vodili za nos, da ni vedel, pri čem je; da, celo to so mu hoteli ubiti v glavo, da je Tatenbah zaprt bil samo zavoljo razsajanja svojega v pijanstvu. To je trpelo tako dolgo, dokler ni v tem general Spankau svoje vojske organiziral in se Herberstajn iz Karlovca vzdignil proti Frankopanu.

Tako so stvar zavlekli do 15 dne aprila. Zrinjski je mislil, in pater mu je moral to poročati, da so pogoji njegovi sprejeti. A 15 dne aprila z Dunaja pošljejo patra z naročilom, naj Zrinjski izroči gradove Čakavec, Legrad, Bakar, Kostariba in Bukavica. Ali v tem hipu so vedeli, da je Zrinjskega usoda uže določena. 

Spankau je bil namreč Zrinjskega in Frankopana v Čakavci, kjer sta bila vkupe, iznenada prijel. Ker je imel Zrinjski v Čakavci samo 2000 mož, Spankau pa nad 6000 dobro oboroženih in izurjenih vo jakov, bil je boj težak.

Grad Čakavec ni bil pripravljen na brambo proti toliki vojski. Dolgo ga tudi ni bilo mogoče braniti, ker ni bilo živeža za 2000 ljudij. Zrinjski je vsak dan pričakoval, kdaj z Dunaja pride to, kar mu je pater Forstal po poročilu obljubil, namreč pogodba s cesarjem. A iz Dunaja le ni bilo ničesar. Spankau je pritiskal čimdalje bolj, Čakavec se je mogel držati samo še nekoliko dnij, Zrinjskemu in Frankopanu je bilo vse na tem ležeče, da ju poveljnik cesarske vojske ne dobi ujetnikov v roke. Sama sta hotela iti na cesarjev dvor. Zrinjski je bil hrvatski ban. Od cesarja samega še ni dobil svoje odstavke. Na dvoru ga ne bi bilo lehko za pirati zarad starih ceremonij, zato je dvorska konferenca uže v seji 9 dne aprila meseca sklenila, da bi bil škandal,” ko bi prost prišel na dvor, da ga torej mora ujeti Spankau na vsak način. Dober svet je bil drag, kako uiti. Tu je bila zopet grofica Katarina Zrinjska, ki je mislila in delala. Ona je imela hitro črtež gotov, kako uideta njen mož in brat, a ona sama brani grad, dokler je mogoče.

Skleneno je bilo na nasvet grofice, da se v temni noči napade Spankauvova vojska, ki je ležala na strani proti Dravi. Ni bilo dvojiti, da bode Spankau, kateri Zrinjskega moči ni mogel poznati, z vsemi silami ustavil se ponočnemu napadu. V tem lehko uideta Zrinjski in Frankopan.

To se je zgodilo koncem meseca aprila. Noč je bila meglena in hladna. Na dravski strani je oril vojni krik, koče po polji so gorele. V gradu Čakavci pak je bil Zrinjski s Frankopanom in kacimi petindvajsetimi izbranimi vojaki-spremljevalci pripravljen na beg. Junaška njegova postava je bila kakor strta, in Frankopanu se je videlo, da tega koraka ne stori rad, temveč ker je prisiljen po svaku in sestri grofici Zrinjski, katera se pa sicer ni dala pregovoriti, da bi šla ž njima.

„Idite, za domovino je tako prav. Jaz pa ostanem tu do zadnjega, da se ne bode reklo, vsi smo zapustili mesto. Vidva morata iti, jaz hočem ostati.“

Zrinjski jo prime za roko in stoji nem. Ona in drugi ga nagovarjajo, naj se odpravi brž. Naposled poljubi ženo in reče z drhtajočim glasom:

„Bog s teboj!"

Obrne se in vsi odhajajo, izgube se za oglom gradovega hodnika in iz grada na polje megleno. Nobena solza ni močila belega lica visoke gospe. Še je imela upanje in srčnost.

V divjem diru je gonila četica ubežnikov preko polja po stranskih potih.

Pri Muri so bili pripravljeni ribiči, kateri so uže čakali. Imeli so samo tri večje čolne, broda ne. V čolne so mogli samo Zrinjski in Frankopan, konji so morali plavati. Tako so prešli preko Mure, na oni strani zopet osedlali mokre konje in jahali vso noč dalje.

Drugi dan o poludne so se ustavili v Sigetu pri grofu Setsju, zopet vse popoludne so jahali dalje na severo-vshod na poti proti Dunaju ter prenočili v Kermendu pri Batijaniji. Ta je bil tudi vpleten v zaroto, a uže se je umikal, ni jih hotel spremiti, dal jim je pa nekoliko ljudij za spremstvo. Drugo noč so spali v neki madjarski vasi v kloštru pri jezuvitih. Tudi ti pobožni očetje so gledali, da so goste kmalu odpravili. Tretjo noč so nočevali pri grofu Kerji, ednem zaveznikov svojih, blizu mesta Kisek. Ker so bili preutrujeni, ostali so pri tem madjarskem „prijatelji" več časa in mu zaupali popolnoma vse. A vrli madjarski prijatelj in kučegazda grof Keri ni imel bržega posla, nego da je izdal svoje goste. Poslal je namreč na tihoma cesarju Leopoldu sla z naznanilom, da sta Zrinjski in Frankopan pri njem in na poti na Dunaj, kjer mislita oprati izdajstvo svoje. Zaradi tega je bilo vse pripravljeno, da bi ja na poti tu ali tam prijeli, ako ne bi sama šla naravnost na Dunaj. Tam so ja zaprli, predno sta prišla k cesarju. Brž potem so ja poslali v ječo v Dunajsko Novo mesto. Takoj se je začela velika „pravda" proti njima. Preiskovalni sodniki se imenujejo: dvorni kancelar Haner, baron Hohengran, Krištof Abele; prisedniki sodišču: grof Vindišgrac, Ivan baron Hervart, feldmaršal-lajtnant Gašpar Zdenko, in drugi.

Njih usoda je bila odločena, predno so sodniki svojo sodbo izrekli, kajti uže 20 dne marcija 1670.  I piše cesar Leopold svojeročno svojemu poslaniku na španjskem dvoru, da, ker se je Zrinjski hotel za hrvatskega in jugoslovanskega kralja narediti („pro principe Croatiae et aliarum partium"), bode mu na prste potrkal, da bodo glave odskočile („will sie schon ad mores bringen, und auf die Finger klopfen, dass die Köpf' wegspringen sollen“).

Ravno tako žalostno kakor na Slovenskem in Hrvatskem se je končal tudi upor na Ogerskem.

Rakoci, ki je bil do zadnjega z Zrinjskim tako v zvezi, kakor Zrinjski s Tatenbahom, sklical je neki deželni zbor v Košicah. Tu je bilo skleneno, da se ima upor precej začeti in res se je začel. Rakoci povabi poveljnika cesarske vojske v Tokaji, Starhemberga, k sebi v gosti—  in ga prime ter zapre. Takoj se vzdigne s svojo nabrano četo proti mestu Tokaju, a ga vzeti ne more. Obrne se tedaj proti Munkaču, gradu matere svoje, ali mati mu ni hotela odpreti vrat, zato se vrne zopet proti Tokaju. Tu sliši, da so Tatenbah, Zrinjski, Frankopan, vsi njegovi mogočni zavezniki, ujeti in zaprti začne igrati spokorjenega grešnika, beži k materi svoji, katera mu res izprosi in za drage denarje odkupi od cesarja vsaj življenje.

Drugi glavar ogerskega upora Nadasdj je bil ujet (iz postelje vzbujen) v Potendorfu ter pripeljan na Dunaj, kjer se mu je naredila veleizdajska pravda, kakor drugim trem zarotnikom.

A da se vrnemo zopet k Tatenbahu.

Dvajseto poglavje.

Onde j' pala krvca od junakah, 
Onde su ti sva tri poginula. 
 - Srbska narodna pesem.

Zapuščen od vseh mogočnih prijateljev, zapuščen od vseh zvestih duš je sedel Tatenbah leto in dan na graškem gradu. Preiskavanje je teklo dalje, obširno, natančno.  Bilo je v vsem vkupe petnajst sodnih izpraševanj ž njim.

Mej pričami je bil eden glavnih Baltazar Ribelj, kateri je bil po Kodrovem povelji v Mariboru prijet in zaprt tisto noč, ko je izdal lehkomiselnega svojega gospodarja.

Vsi prejšnji prijatelji so tega zatajili in se umeknili. Samo dva človeka sta bila; ki sta se trudila rešiti ga žena njegova Ana in stotnik Kaldi.

Ko je grofica Ana zvedela strašno novico, da je njen soprog zarad veleizdaje zaprt, vzdignila se je precej in se napotila na Dunaj. Na kolenih je hotela tam cesarja Leopolda za nesrečnega svojega moža milosti prositi.

Ali v tistem času se ni dalo tiho potovati. Mahoma so za to potovanje zvedeli gospodje Tatenbahovi sodniki, poslali za njo brze konjike, in ti so jo došli uže v Fronlajtnu, prijeli tudi njo in ji celo odvzeli vso zlatnino in srebrnino, kar je je imela pri sebi.

Na drug način ga je od početka izkušal rešiti Kaldi. Posrečilo se mu je bilo uiti biričem, ki so ga zalezavali. A potem ni iz Nemškega Gradca pobegnil, temveč preoblekel in prenaredil se je v delavca in ker je imel precejšnjo vsoto Tatenbahovih novcev na razpolaganje, znal se je ž njim v zvezo spraviti. Dal mu je pismeno svět, naj se dela kakor bi bil blazen; na ta način bodo menj pazili nanj, in mogoče bode rešiti ga. Toda tudi ta črtež se ni dal dolgo upotrebljevati. Doktor Ajzenšmid, eden prvih zdravnikov v Nemškem Gradci, kateri je bil od sodske preiskovalne komisije poklican, da bi Tatenbaha opazoval, spoznal je, da je Tatenbahova blaznost ponarejena ter to sodnikom dokazal s tem, da je naglo v Tatenbabovo izbo stopivši naznanil mu, da je grofica Katarina Zrinjska jetnica pripeljana na grad iz blizu njega zaprta. Ta novica je Tatenbaha tako prijela, da je ulogo svojo kot blaznik pozabil in se udal najbridkejšemu togovanju in žalovanju. Njemu se je videla grofica Zrinjska v duševni svoji vzvišenosti kakor angel varuh. Zdaj ko je čul, da je tudi ona v ječi, zdelo se mu je vse izgubljeno.

Dr. Ajzenšmid je bil precej potem neko jutro pri leški cerkvi na ulicah najden mrtev, zaboden s svojim mečem, in Kaldi je izginil.

Dne 26, novembra 1671 1, pridejo k Tatenbahu v ječo mestni sodnik, prvosednik sodske komisije in dva prisednika ter mu slovesno bero razsodbo, ki se je glasila :

„Ivan Erazem Tatenbah izgubi svoje plemstvo in posestva svoja za sebe in naslednike svoje. Odsekana mu bode desna roka, z mečem bode glavo izgubil s tremi udarci.”

Tatenbah je še nekoliko upal na pomiloščenje. Ko zasliši strašno razsodbo, zgrudi se ves obupan. Ves dan ni mogel ničesa govoriti.

Drugi dan se toliko obodri, da piše ponižno pismo do cesarja, v katerem ga prosi milosti za sebe ali vsaj za sina svojega. Svojih jetničarjev prosi, da bi videl grofico Zrinjsko, katera je bila res po padu Čakavskega grada tudi jetnica v Nemški Gradec pripeljana, in da bi se poslovil od svojega sina. Oboje mu je bilo dovoljeno.

V spremstvu Jurija Vambrehta, stražmeštra na gradu, stopi grofica Katarina Zrinjska v izbo, v kateri je bil Tatenbah zaprt.

Kako je bila velika gospa izpremenjena!

Visoka veličastna postava je bila upognena, prej lepo polno lice je bilo upalo, žive gospodujoče oči so otemnele. Bila je komaj senca one odločne, navdušene žene, ki je znala toliko mož v delavnosti ohraniti in oživljati v njih ogenj za veliko idejo — samostal nosti domovine.

In tudi ona je videla, da se je Tatenbah izpremenil. Komaj sedemintrideset let stari lepi mož bil je bled, posušen, osivel in zguban.

Ko ga ona takega ugleda, sklene roki in skoraj bi se bila zgrudila. Tatenbah stopi ginen k nji in sam tolažbe potreben, tolaži njo. Menjala sta v tem žalostnem hipu ulogi: ona prej vselej srčna, zdaj vsa potrta on prej omahljiv, zdaj odločen in nobene pogibelji znajoč.

Govorila sta delj časa, potem sta se poslovila — za vselej.

Dne 29 novembra je bil v Nemškem Gradci velik deželni zbor. Štajerski stanovi, zastopniki višjega plemstva in duhovenstva so se na poklic cesarjev zbrali, da bi čuli Tatenbahovo obsodbo. V deželni zbornici, ki je bila črno po stenah preprežena, sedeli so zastopniki zamolklo-tiho s slovesno resnostjo na obrazih. Zapisnikar prebere obsodbo. Potem se prinese deželna knjiga, v kateri so bili zapisani plemenitaši imajoči pravico zborovati in sklepati. Mej njimi je bilo na odličnem mestu tudi Tatenbahovo ime.

Slovesno se je Tatenbahovo ime iz deželne knjige izbrisalo — „Za večne čase!"

Potem se je stanovom dalo na znanje, da se odslej, ko je Tatenbah obsojen in ne več plemenitaš, more izročiti navadnemu mestnemu sodstvu.

Tatenbah je bil uže prejšnji dan, spremljan po jezuvitskem patru Zajci, v zaprtem vozu pripeljan z grada v mestno hišo. Tukaj je smel njegov mali sin Anton k njemu.

Poslovil se je solzen od sina, tudi za vselej. To slovo mu je bilo najtežje. Kako ne bi! Udal se je bil v zaroto, da bi proslavil svoje ime, da bi sinu svojemu pustil samostalno državico. In zdaj ostane njegov sin zapuščen, plemstva in dedine svojih očetov oropan!

Dne 1 decembra je bil tisti usodni dan. Mestna vrata v Nemškem Gradci so ostala edno uro delj kot navadno zaprta. Kolikor je bilo vojakov v mestu, pešcev in konjikov, vse je bilo na ulicah. Tudi mestna straža je bila oborožena in je morala izmarširati.  Po vseh cerkvah so zvonili zvonovi, in graški duhovniki v ornatih so za Tatenbahovo dušo molili molitve…

Zjutraj ob osmih je bil na dvorišči mestne hiše krvav oder postavljen, črno pregrnen. Mirno, udan in moški stopi Tatenbah nanj. Poleg njega pater Zajec, izpovednik njegov, s krucifiksom. Tu mu sodniki povedo, da je cesarjeva „milost” oprostila mu odsekanje desne roke. Še za to se Tatenbah zahvali, priporoči dušo svojo Bogu, poklekne in krvnik mahne z mečem trikrat po vratu najmogočnejšega plemenitaša štajerske dežele. Njegova glava odleti od života. Zopet zapojo vsi zvonovi po mestu.

Zvečer pak je bilo njegovo truplo pokopano tiho in skrivaj na pokopališči dominikancev pri Sveti Andreji v murskem predmestji, na severni strani cerkve, zunaj pri drugem oknu.

Tam počiva.

In ti, slovenski bralec, ki si do tu potrpljenje imel čitati ta kratek obris zgodeb moža, ki je padel (čeprav je imel človeških napak mnogo) ipak za veliko idejo, katera bi, uresničena, bila našo slovensko in vso slovansko zgodovino predrugačila ti pojdi, ako ti prilika nanese, na grob njegov in obžaluj, ker je padel tako, da so triumfovali nad njim njegovi sovražniki, ki tudi niso prijatelji tvojega rodú!

Povedati nam je še usodo drugih v tem historično-pripovednem spisu omenjeni oseb.

Kakor Tatenbah, bili so obsojeni in z mečern usmrčeni tudi drugi glavni zarotniki. Nadasdjeva glava je pala na Dunaji, Zrinjski in Frankopan sta umrla ednake silne smrti v Dunajskem Novem mestu. Z obema sta izumrli Hrvatom dve domoljubni mogočni slovanski plemeniti rodovini.

Tatenbahova žena je dobivala milostno penzijo 2000 gld. na leto,

Hrabra Katarina Zrinjska je umrla zaprta v kloštru karmelitaric v Nemškem Gradci po dolgem žalostnem življenji.

Nesrečni izdajalec Baltazar Ribelj ni dobil pohvale za svoje delo, temveč obsojen je bil na graškem trgu stati na sramotnem kolu, pet let v ječo, in po prestani kazni je bil izgnan iz dežele.

Rudolfi je bil v boji ustreljen v Čakavci, ko je po begu Zrinjskega in Frankopana branil za grofico trdnjavo.

Vukovački je po trjenji madjarskih zgodovinopiscev v Carigradu ostal in tam umrl v velikem uboštvu.

Sin Tatenbahov, Anton, bil je na državne troške v Nemškem Gradci izšolan in je moral stopiti v klošter Rajn pri Nemškem Gradci, kjer je bil l. 1685 za duhovnika posvečen. Še leta 1807 se je rabil mašni plašč, katerega je ta Anton Tatenbah dal narediti od svilnega plašča, ki ga je nosil oče njegov, ko so mu jemali glavo.

Kot značajne črte onega časa končno ne smemo pozabiti omeniti strogega ukaza, katerega so nemški višji gospodje v Nemškem Gradci po Tatenbahovi smrti poslali v Celje Pavlu Abacu, namreč naj poišče tisto veliko copernico na dravskem polji, ki je dala Tatenbahu hudobne svete. Ni pa kronistom znano, ali se j Pavlu Ahacu posrečilo copernico ujeti ali ne.